Novodobni japonski samuraji, ki se bojujejo za prihodnost

Tisti tujci, ki so lahko, so že pripravili kovčke in zapustili deželo vzhajajočega sonca. In ne moremo jim zameriti. Verjetno ni nikogar, ki bi bil povsem miren in ravnodušen. Svetovni mediji na prvih straneh in v prvih minutah oddaj obširno poročajo o katastrofi: potres, cunami, eksplozije ter ogenj in dim iz ene od poškodovanih jedrskih elektrarn v Fukušimi so znova pokazali, kako ranljiv je lahko sodoben človek. Vnovič je povsod po svetu oživela nikoli pozabljena dilema: jedrska energija, da ali ne? Tudi naši severni in razumljivo tuji južni sosedje so spet zagnali vik in krik zaradi krške jedrske elektrarne.

Narava je spet pokazala zobe, vsaj 16 tisoč mrtvih in pogrešanih je že terjala naravna katastrofa. Čeprav na Japonskem znajo živeti s potresi oziroma tresenjem tal, ki je skoraj vsakodnevni sopotnik življenja že pregovorno pridnih, vztrajnih in nesebičnih prebivalcev. Tudi tistih pogumnih japonskih delavcev jedrske elektrarne Fukušima 1,pa prostovoljnih gasilcev,koliko je vseh, ne ve nihče prav natančno, ki vztrajajo in poskušajo preprečiti katastrofo še večjih razsežnosti, čeprav s tem tvegajo svoja življenja. Pet jih je v preteklih dneh že umrlo, 22 pa je poškodovanih. Novodobni japonski samuraji – so jih že poimenovali mnogi.

Nesebično se trudijo, da bi omogočili vnovičen zagon hladilnega sistema reaktorjev, ki bi preprečil še večjo katastrofo in bi njene posledice kot jedrski oblak odnesel tudi zelo, zelo daleč stran od japonskih meja. Če seveda hladilni sistem ni že tako poškodovan, da ga je nemogoče pognati, kar pomeni največjo nevarnost zaradi pregrevanja jedrske sredice. Delavci so obsojeni na sevanje, ki je daleč od normalnega. "Obsojeni so na smrt!" Ob prvi eksploziji v jedrski elektrarni so bili nekateri med njimi izpostavljeni celo več kot tisoč milisievertom, pozneje 800 pa 600, zdaj naj bi bila vrednost sevanja tam le še 300 milisievertov na uro. Ampak nevarnost še traja in noče se končati. Ni tudi povsem jasno, kako je z vsemi šestimi reaktorji jedrske elektrarne Fukušima 1. Nedaleč stran pa je tudi Fukušima 2 s štirimi reaktorji …

Direktor uprave za jedrsko varnost v Sloveniji Andrej Stritar pravi, da tudi stokrat višje vrednosti še niso razlog za preplah. "Težava nastane, ko se vrednosti zvišajo za tisočkrat ali več." S tako visokimi vrednostmi pa se spopadajo v poškodovani japonski elektrarni v Fukušimi, kjer naj bi sevalne vrednosti dosegale že okoli 400 milisievertov na uro. "Smrtni odmerek za človeka je približno en sievert, če toliko sevanja prejme v kratkem času. Sevanje v vrednosti 400 milisievertov na uro pa bi človeka ubilo v dveh urah in pol …"

Pa vendar delavcev in prostovoljcev v Fukušimi to očitno sploh ne gane! Koliko jih bo še umrlo? Strokovnjaki napovedujejo, da vsaj polovica. Zakaj? Ker je to njihova dolžnost ali ker se morda morajo žrtvovati za domovino, za prihodnost? Je to v kulturi naroda? Se še spominjate zgodb Umreti za cesarja in za Japonsko? Mladi kamikaze med drugo svetovno vojno, ki so bili prepričani o japonski prihodnosti, so samomorilsko zdrveli v gotovo smrt. In tudi delavci v Fukušimi verjamejo, da lahko preprečijo še večjo tragedijo, njihovo življenje pa ni pomembno. Postali bodo junaki. Ti novodobni samuraji bijejo boj z grozečo nevarnostjo za našo skupno prihodnost.