Ni čudno, da ljudje ne zaupajo …

Tisto, o čemer so številni že dolgo prepričani in za kar so v tožilskih vrstah nesprejemljivi, se je preprosto enkrat moralo zgoditi. Kriminalisti so "presenetili" nekoga, ki naj bi bil že pregovorno čist, neomadeževan skratka "nekontaminiran", tisti torej, ki spoštuje pravni red in ga ne nazadnje tudi udejanja. Zdaj sploh ni pomembno, ali je taisti bolestno zasvojen z igrami na srečo ali ne. Saj ni edini iz tožilskih vrst − se spomnite nekdanjega tožilca Mirana Železnika − ki se je vdal igram, na koncu pa ni imel sreče. Končno se je torej razpočil še en milni mehurček. Primer R. S., za katerega sem prepričan, da ni edini, še manj pa osamljen v tožilskih vrstah, le priliva olja na ogenj vse večjega nezaupanja Slovenk in Slovencev v državne ustanove. Tožilstvo nikakor ni izjema, česar se premalo zaveda tudi minister za pravosodje Aleš Zalar. Oktobrski Politbarometer, ki ga je pripravil Center za raziskovanje javnega mnenja, zato pričakovano jasno kaže, da Slovenci vse manj in manj zaupamo političnim strankam, državnemu zboru in vladi, ne nazadnje sodiščem in drugim državnim institucijam – tudi tožilstvu. Zato je zgodba s tožilcem osumljenim jemanja podkupnine samo še primer več, zakaj ljudje postajamo vse bolj nezaupljivi in še manj verjamemo tožilcem, pa ne samo njim. Murskosoboški tožilec se je očitno ujel v skrbno spleteno podkupovalno mrežo, ki mu jo je nastavil Nacionalni preiskovalni urad (NPU). Petindvajset tisočakov evrov, s temi naj bi ga zasačili, naj bi bilo njegov "priboljšek" za sodelovanje v zgodbi domnevnega preprodajanja kopaliških vstopnic za TERME 3000 v Moravskih Toplicah, v kateri so bili obtoženi trije, ti naj bi Moravske Toplice prikrajšali za približno dvesto tisočakov. Zdaj bodo njegovi zagovorniki seveda poskušali omiliti škodo, ki je nastala ob razkritju podkupovalne afere v tožilskih vrstah. Treba bo pač rešiti, kar je še mogoče. Črna senca je padla tudi na tožilce, ti so skorajda bogovi v tožilskih haljah, ki jih nihče sistematično ne spremlja, še manj nadzoruje. Ti varuhi pravnega reda živijo v nekem svojem svetu, prepuščeni le sami sebi in delu po črki zakona. Pa očitno to ni vedno temeljno vodilo nekaterih slovenskih tožilcev. In to je skrb zbujajoče. Še toliko bolj, ker pravil iger ne spoštujejo niti v vrhu tožilske srenje.

Kako si sicer preprosto in predvsem racionalno razložiti nepoklican vpogled v sodni spis Patria, ki obremenjuje Janeza Janšo. Vrhovni državni tožilki Sanji Javor Pajenk na vrhovnem državnem tožilstvu se je malce zalomilo, ko je v odsotnosti tožilke Branke Zobec Hrastar, ki usmerja predkazenski postopek v zadevi Patria, kar odprla njeno omaro in pokukala v spis. Zakaj? Menda zaradi prepotrebnih podatkov zaradi morebitnega nadaljnjega odločanja v zadevi. Vsaj tako je javnost neuspešno poskušala prepričati generalna državna tožilka Barbara Brezigar. Taista Barbara, ki je bila leta 2000 v času Bajukove polletne vlade ministrica za pravosodje, vodja njenega kabineta pa je bila – kakšno naključje − prav Sanja Javor Pajenk. Zakaj je torej morala ta na vrat na nos kukati v spis Patrie? Saj to ni njen primer, pa tudi Zobec Hrastarjeva je za vpogled ni pooblastila. Morda je "njuškala" po naročilu generalne državne tožilke, da se dokoplje do pomembnih podatkov v zadevi Patria, ki, kot že zapisano, bremenijo prvaka SDS. JJ je veliki tožilki BB vedno stal ob strani, tudi v težkih časih, ko se jo je hotel − zaradi zakonskih kršitev − znebiti aktualni pravosodni minister.

Dva le navidezno zelo različna primera: tožilec, osumljen podkupnine, in tožilka, ta je menda nezakonito pregledala primer, ki ni v njeni pristojnosti. Oba primera pa sta zagotovo zelo jasen simbol, da tožilci nikakor niso nadljudje, ki bi jim lahko brezpogojno zaupali, še manj, da bi jim verjeli, da se vedno ravnajo izključno po črki zakona. Zaradi pohlepa, slepe strankarske ali politične privrženosti ali česa tretjega nekaterim včasih očitno popustijo zavore in po potrebi uberejo bližnjice in pozabijo na svoje poslanstvo.

Gotovo drži, da sta madeža, ki sta padla na tožilske vrste, vrgla tudi neupravičeno temno senco na vse tiste tožilce, ki pošteno in v skladu z zakonom in drugimi podzakonskimi akti opravljajo svoje delo, večkrat tudi pod velikim pritiskom javnosti in konec koncev tudi različnih formalnih ali neformalnih združb. Prepričan sem, da takih ni malo. Ampak tudi ali zlasti zaradi takih temnih zgodb slovenskega pravosodnega sistema imamo Slovenke in Slovenci vsak dan manj zaupanja v tožilstvo, sodišča in marsikatero drugo državno ustanovo. Zato ni vprašanje, kaj je pripeljalo do tega, ampak kako v prihodnje to preprečiti? Če je sploh mogoče? Tudi tožilci so ljudje iz krvi in mesa.