Na najboljši zemlji so gradili, kot bi metali lego kocke

Dejan Židan, ki je položaj ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano prevzel pred dobrim letom in pol, je v ospredje svojega delovanja postavil drugačen odnos do vprašanja samooskrbe s hrano in prehranske politike v Slovenije. O tej temi, ki bo tudi rdeča nit letošnjega radgonskega sejma, smo se z ministrom Židanom pogovarjali minulo sredo, prvi dan po njegovem prihodu z dopusta, ki glede na aktualno dogajanje v vladi ni bil tako sproščen kot lani. Eden od ključnih dogodkov sejma Agra, ki se začne jutri, naj bi bil podpis prehranskega kodeksa med deležniki v prehranski verigi, se pravi kmetijskimi pridelovalci, proizvajalci živil in trgovci, ki naj bi pripomogel k bolj pošteni razdelitvi ustvarjenega v panogi. Ali je vse pripravljeno za podpis? Dokler ni podpisa, moramo še vedno govoriti v pogojnikih, čeprav s terena slišim, da potekajo korespondenčne seje, da je pri vseh deležnikih pozitivno mnenje in da bo očitno kodeks v obliki, kot je zamišljen, tudi podpisan.

Kaj je po vašem največ vrednost tega kodeksa? Zame kot ministra je predvsem pomembno, da se je končno začel pogovor med kmeti, industrijo, trgovci in tudi potrošniki. Tisti, ki moramo imeti od kodeksa največjo korist, smo potrošniki. Kodeks sledi razvoju v Angliji, ki je morda najbolj liberalna država znotraj EU, kjer so že pred leti ugotovili, da je prehranska veriga tako zelo pomembna, da se mora z njo ukvarjati tudi država, ki pomaga doseči pravičnost med posamičnimi členi v verigi.

Kje so zagotovila, da bo kodeks res dosegel svoj namen in da po sejmu v Gornji Radgoni stvari ne bodo šle po starem? Se pravi, da bodo trgovci spet stiskali proizvajalce živil, ti pa kmete in tako naprej? Lakmusov papir je bil neke vrste lanski mini kodeks, podpis dogovora o pšenično-žitni verigi. Šlo je za vzpostavitev verige, ki je v Sloveniji še ni bilo, zaradi česar imamo precej nizko samooskrbo s krušno pšenico, le 50-odstotno, naš cilj pa je, da pridemo na 90 odstotkov. Zanimivo je, da je ta dogovor, ki je bil pisni in bi podpisniki od njega lahko kadarkoli odstopili, pa se jim ne bi nič hudega zgodilo , vzdržal. Torej kodeksi lahko preživijo v praksi. Mislim, da bo prva verzija kodeksa, ki bo podpisan v Gornji Radgoni, prinesla kar veliko: popisale se bodo prakse, ki niso dopustne med posameznimi deležniki, gremo na sistem neto cen, veriga bo postala pregledna, uveljavlja se nadzor. Od tega bo imel korist kmet, ker bo imel kupca, ki bo omogočil, da pride hrana do slovenskega potrošnika.

Sliši se kar preveč optimistično. Sem realistični optimist: verjamem, da bo zadeva delovala, ker je o pomenu hrane soglasje v Sloveniji doseženo. Potrošniki zelo opazujemo prehransko verigo, zavedamo se, da imamo svoje pravice, in to je tudi tisto, kar deležnikom daje usmeritev , da morajo resno delati v našo, potrošnikovo korist.

Je razlog za prožnejši pristop trgovcev in proizvajalcev živil za ta sporazum tudi v tem, da se vse bolj uveljavljajo alternativne poti prodaje, kot je prodaja kmetijskih pridelkov doma na kmetiji, prek mlekomatov, interneta in tako naprej? Kakšna je moč takšnih oblik prodaje na dolgi rok? Gre vsaj za dve obliki pritiska. Prvo je zavedanje nas potrošnikov, da smo kralji. Mi smo namreč tisti, ki pridemo v trgovino in se odločimo, ali bomo znova prišli v isto trgovino ali pa ne, mi odločamo o nakupu izdelka, skratka, mi, potrošniki, smo tisti, ki odločamo o življenju celotne verige. Po drugi strani pa se je pokazalo, zlasti pri vrtninarski verigi, da so alternativne poti, kot jih imenujete, uspešne in te oblike naraščajo. Velika priložnost je tudi prodaja prek tako imenovanih komunalnih tržnic, ki pri nas še ne delujejo tako kot marsikje v Evropi. Vendarle pa je treba vedeti, da bo večina prodaje hrane tudi v bodoče potekala prek trgovskih sistemov.

Zdi se, da že kar z neko obliko "dogovorne ekonomije" poskušate urejati razmerja v panogah: na primer ko gre za pridelavo žita in odkupne cene, podobno poskušate pri proizvajalcih vrtnin, želja je tudi pri živinorejcih. Je to razlog, da ko gre za kmetijstvo, v zadnjem času ne slišimo o grožnjah s stavko ali pa takšnimi in drugačnimi zaporami cest? Ali pa je to znak, da slovenskemu kmetu, kljub prislovičnemu tarnanju, še ne gre tako slabo? No, slovenski kmet ima zelo težko življenje. Če samo pogledamo muke, ki jih je trpel zadnjih nekaj let, ko je bil bolj ali manj vsak podsektor, pa najsi gre za živinorejo, poljedelstvo ali vrtninarstvo, globoko negativen. Želim pa vas malo popraviti. To, kar mi počnemo, ni dogovorna ekonomija …

Seveda je bilo mišljeno v narekovajih, ne kot ekonomska kategorija, primerjavo pa zbujajo ta prizadevanja po dialogu, dogovarjanju … Ministrstvo ne more biti tisto, ki določa cene. Imamo pa dolžnost, da kadar se partnerji v nekem trenutki ne znajo pogovarjati, da ustvarimo okvir za to in lahko pomagamo, da so stvari bolj pregledne. In zakaj se je v slovenski prehranski prostor znova vrnilo nekaj optimizma? Ker smo zelo jasno upoštevali mnenje nevladnih organizacij in določili, kje bi radi bili v naslednjih letih. Slovenskemu kmetu in proizvajalcu hrane vračamo veljavo, da bo biti kmet nekaj častnega, ne pa psovka, kot se je dogajalo v zadnjih desetletjih. Spremeniti pa se je moralo tudi razmišljanje, kajti če želimo biti varna država, moramo poskrbeti tudi za varnost na strani prehrane.

Nas je predvsem razsvetlila gospodarska in finančna kriza v svetu, bojazen, da bi nam kdaj lahko zmanjkalo hrane? Zakaj smo prehransko politiko v minulih letih tako zanemarjali? Zelo preprosto, ker smo verjeli, da je sveta vladar prosti trg. Pa ni. Kadar pa pride do tega, da je posamezni vir omejen, se začnejo države obnašati drugače. Zdaj smo priča stanju, ko finančni viri niso več tako dosegljivi, kot so bili, zaradi česar so nekatere države padle v brezno. Za nami je tudi izkušnja, kaj pomeni, ko pride do krize pri energiji. Pri hrani pa je težava v tem, da dolgoročne bilance preprosto ne omogočajo prehraniti toliko ljudi, kolikor jih bo čez čas živelo na zemlji po teh krivuljah rasti. Zgodile pa so se tudi klimatske spremembe in ujme, kot jih prejšnjih letih ne pomnimo. In če pride do hude ujme na ravni EU, kot so bile poplave v Avstraliji, v razsežnosti ozemlja Francije in Nemčije? Lahko ponudimo le slab odgovor. Evropa je namreč še vedno tista, ki izvaža hrano in ima zelo malo hrane v državnih in drugih rezervah. Torej, tudi dolžnost Slovenije je, da proizvede več hrane.

Po drugi strani se vse bolj zavedamo pomena zdrave prehrane, ob številnih prehranskih aferah v zadnjem času (bolezni norih krav, zastrupitvah z dioksinom, bakterijo ecoli …) in pri tem nekako pomislimo, da je doma pridelana hrana bolj zdrava, varna in kakovostna od tuje. Pa je res? V Sloveniji dejansko proizvajamo varno, kakovostno in okusno hrano, ker smo, kljub ne najboljšim naravnim danostim, v veliki meri ohranili tradicionalen način proizvodnje hrane, ki ni tako zelo intenzivna. Ali kot je dejala ena od evropskih kolegic ministric, "silili ste nas ceneje, ceneje, ceneje", zdaj pa se čudite, ko imamo dioksinsko afero. Kot nova država in članica EU doživljamo nekaj, kar nam sicer ni všeč, da imamo ves čas na vratu inšpektorje EU. Samo na področju varne hrane smo v zadnjih dveh letih imeli 14 inšpekcij. In zanimivo je, da v tako imenovani rdeči verigi, kjer gre za živila živalskega izvora, kakor tudi v zeleni, med rastlinskimi živili, so končni rezultati bili dobri. Inšpektorji so ugotovili, da pri nas proizvajamo hrano na zakonit način in da je dobro poskrbljeno za varnost. Sam pa se zavzemam, glede na afere, ki se pojavljajo, da bi inšpektorji bolj pogosto obiskovali in nadzorovali tudi stare članice.

A težava naše, torej varne hrane, je njena cena, ki je praviloma dražja od tujih izdelkov, slovenski potrošnik pa je precej racionalen in bo dal raje prednost cenejšemu tujemu izdelku. Včasih imamo napačen občutek, da je slovenska hrana dražja kot avstrijska, nemška … Če pogledamo, kakšno hrano proizvajajo v Avstriji in Nemčiji za njihov trg, ugotovimo, da je tam hrana dražja. Res pa je, da v Sloveniji pogosto konča hrana, ki predstavlja višek njihove proizvodnje. Mislim pa, da naša usmeritev ne more biti le proizvodnja poceni hrane. Vsekakor pa je tudi prav, da ima slovenski potrošnik na razpolago različne vrste hrane in naj odloči. Potrošnik mora imeti možnost izbire.

K zagotavljanju večje samooskrbe s hrano naj bi kot eden ključnih mehanizmov prispeval zakon o kmetijskih zemljiščih, ki med drugim ne bo več omogočal tako lagodne prekategorizacije kmetijskih zemljišč v stavbna. Ob sprejemanju tega zakona ste se zamerili marsikakšnemu lobiju, pa najbrž tudi navadnim državljanom, ki so hrepeneli po boljšem kosu parcele, zdaj pa mora zanjo odšteti več? Na kmetijska zemljišča smo doslej gledali napačno, kot na nekaj, kar je zlahka dosegljivo. Če samo pogledamo, kako smo pri nas gradili vse velike centre, zato, ker je bilo to najceneje, čeprav bi moralo biti najdražje, saj so se gradila tudi na najboljših kmetijskih površinah. Če gremo na katerokoli slovensko planoto in pogledamo po ravnici, vidimo, da so hiše posejane tako, kot bi nekdo metal lego kocke. Naredili smo torej zelo veliko napak, ampak zdaj je treba ta proces zaustaviti. Z novim zakonom gradnjo usmerjamo v strnjena naselja, po načelu gradi tam, kjer je ceneje, najceneje pa je znotraj naselja, kjer je v večini primerov boniteta nič. Kadar pa gradiš industrijske cone, pa gradi tam, kjer ne konkuriraš proizvodnji hrane. Veliko je še namreč nekmetijskih ali pa slabih kmetijskih zemljišč z nizko boniteto, veliko je pogozdenih, ki jih imamo preveč, zato usmerjamo gradnjo tja. Iz zemlje tako znova delamo dobrino in povečujemo njeno vrednost in s tem povečujemo tudi vrednost kmetu.

Se ne bojite, da bo ta zakon spet na preizkušnji ob novi vladi in če morda vi ne boste več kmetijski minister? Poglejte, ko se zamenjata vlada in parlament, se lahko zamenjajo tudi vsi zakoni. Varovalka tega zakona je lahko predvsem zavedanje, da v tej državi dejansko potrebujemo višjo stopnjo prehranske samooskrbe in tega ne moremo doseči drugače, kot da zaščitimo kmetijska zemljišča.

Kako je v teh dneh delovati v vladi, ki kar poka po šivih? Kako negotovost v zvezi z morebitnimi predčasnimi volitvami vpliva na delovanje ministrstva? Pri proizvodnji hrane in v kmetijstvu nasploh smo si zadali zelo jasen cilj, kam želimo priti do leta 2020. Naša glavna skrb je, da temu sektorju zagotavljamo stabilnost, saj so razmere v Evropi zelo negotove. Sicer pa se ministri menjujemo, kar je prav. Novi prinese nove ideje, novo energijo, resor pa mora biti tako urejen, da nemoteno deluje, ne glede na to, kdo je minister. Kar zadeva mojo osebno kariero, pa se še nisem odločili, ali sploh želim ostati v politiki. O tem bom začel razmišljati, ko bo jasno, ali predčasne volitve bodo ali ne.

Če bi vam v morebitni desni vladi ponudili ministrsko mesto, glede na to, da strankarsko niste opredeljeni, bi ga sprejeli? S tem vprašanjem se ne obremenjujem, gre samo za to, ali si sploh želim ostati v politiki, saj je delo v politiki v Sloveniji precej neobičajno.