Moč argumenta in moč politike

V Bruslju bi po prvotnih načrtih že morala so-vladati druga ekipa Joseja Manuela Barrosa, a sta jo na že tako počasni poti potrditve v Evropskem parlamentu upočasnila še politično kupčkanje, predvsem pa simptom, ki ga ponazarja Rumjana Želeva. Druge Barrosove ekipe se je že ob objavi imen oprijela oznaka najbolj politične komisije doslej. Poskus, da bi države članice ohranile več kot zgolj vpliv prek Evropskega sveta, se jasno kaže pri razporeditvi resorjev in pri iskanju ravnotežja med velikimi državami članicami. V tem pogledu je Potočnikov resor zanimiv, a tudi rahlo zoprn, saj je talec drugih, s financami bolj napihnjenih resorjev. Tisti, ki pričakujejo, da bo prek okoljskega resorja komisar v Bruslju lahko vplival na dejanska okoljska vprašanja, bodo bržčas razočarani. Terminali in kar je še podobnih reči so nekako bolj v resorju energetike, okolje je v primežu financ. Čeprav, možnost za »odtis« obstaja. Vprašanje, ki si ga postavljajo majhni, je predvsem, kako prek resorja promovirati državo in njene interese. Druga pot vodi prek lobijev in interesnih skupin. Obe poti sta težki, njuna izkupička nezanesljiva.

Kar moti pri tej – še nepotrjeni – komisiji je, da je znova okrepila pomen politične opredelitve. Strankarske karte so povsem jasno in nedvoumno pokazale, katere strankarske smeri so v ospredju v posamičnih državah. Kandidati so na nek resor, o katerem vedo ali pač ne vedo veliko, imenovani ne glede njihova znanja ali izkušnje. Sistem kadrovanja namreč predpostavlja, da države članice v Bruselj sporočijo zgolj imena svojih kandidatov. Predsednik Evropske komisije (kot je znano, je bil Barroso v polmilijardni Evropi sam samcat kandidat za ta položaj) pa se odloči, kako in s kolikšnim posluhom bo prisluhnil tihim, a jasnim željam iz 27 prestolnic. Morda že res, da ne gre drugače, a vsak pač ne more biti baletnik?!

Blamaža, ki si jo je pred leti privoščila Italija z Roccom Buttiglionejem, je tokrat padla na Bolgarijo in evropsko poslanko Rumjano Želevo. Zgodba je pravzaprav tragikomična. Po svoje pove več kot tisoč besed o politični eliti v Bolgariji, po drugi strani pa razkriva realnost evropske strankarske politike. Navkljub prisegam k argumentiranim in vsebinskim razpravam te navadno prepustijo prostor političnim prepričanjem, strankarski pripadnosti in populizmu. Znano? V Evropskem parlamentu so poslanci največje politične skupine EPP preprosto pozabili na težavne podatke iz portfejla kolegice Rumjane in se želeli še kar naprej pogovarjati o njenem resorju. A tudi pri tem je bila bolj nezgovorna. Izražajo obžalovanje, da je Želeva žrtev političnih igric. Zgodbe glede kompetenc niso načenjali. Nič čudnega, če dotična pač sedi v vodstvu omenjene evropske politične skupine kot ena od podpredsednic. Ko v politiki strankarstvo prevlada nad argumentom, vse skupaj postane le igra. V tej igri ni zmagovalcev. So zgolj naključne žrtve. Moč argumenta je na stalni preizkušnji. Učinkovitost, resna obravnava in dejstva so žal le mimo grede omenjena sredstva za ohranjanje nedotakljivosti.