Korejska ruleta

Na 38. vzporedniku vedno obstaja možnost. Možnost vojne ali možnost zbliževanja. Tokratna zaostritev se je začela marca, ko je torpedo s severnokorejske podmornice potopil južnokorejsko vojaško ladjo. Vročični vzkliki, skorajšnje vojne napovedi in očitno stanje bojne pripravljenosti severnokorejske vojske. Prva možnost, torej vojna, je izpostavljena. Možna. A trenutne razmere v svetu, ravnotežja moči in predvsem raven gospodarske soodvisnosti med ključnima akterjema v zgodbi o Severni in Južni Koreji dajejo manj možnosti popolnemu zlomu. Ameriška zunanja ministrica Hillary Clinton je včeraj poudarila, da si ZDA in Kitajska delita odgovornost za mir in varnost na Korejskem polotoku. Res je. Enako velja za vojno. Trpelo bi prebivalstvo. Gospodarstvo. Ne glede na to, da so vojne lahko tudi dobičkonosne, je trenutna slika trgovanja in mednarodnih odnosov nekako bolj v prid sodelovanju kot razdoru. Če k temu dodamo že tako obremenjen ameriški (tudi vojaški) proračun, potem vse skupaj veliko bolj deluje kot zgolj trenuten spust po sinusoidi.

Scenarij, ki ga poznamo že iz številnih severnokorejskih poskusov dvigovanja cene v pogajanjih, se tudi tokrat manifestira v svoji znani, skorajda že predvidljivi različici. Ena neznanka je v tem sporu večna. Ali je Kim Jong Il tokrat znova pripravljen biti predvidljiv? Nedaven obisk severnokorejskega »ljubljenega vodje« na Kitajskem se je, kot že številni pred tem, končal s pozitivnimi mislimi o skorajšnjem premiku k pogajalskim okvirom. Zdajšnja retorika tega ne obljublja. Kljub vsemu je Južna Koreja tista, ki bo odločila, ali se je (prav zdaj) vredno zaplesti v nov vojaški spor s severno sosedo. Tamkajšnje gospodarstvo temu ni naklonjeno, politika za obračun s Pjongjangom (za zdaj) očitno izbira Varnostni svet Združenih narodov in ostro retoriko. Do zdaj vse dobro. A očitno so postopki, s katerimi želi Pjongjang pridobiti čim večjo vrednost pred nadaljevanjem pogajanj, postali vse zahtevnejši, vse bolj krvavi. Res je, vsakokratnih okrepljenih retoričnih izpadov »ljubljenega vodje« so se na jugu Korejskega polotoka že navadili, prav tako na Zahodu. Zdaj Kim za večji učinek potrebuje večji vložek, kar je vsekakor dvorezen meč.

Ne glede na to, da se zaostrovanju navkljub vojna med Korejama ne zdi preveč verjetna, kot rečeno, možnost obstaja. Ob še slabšem notranjem gospodarskem položaju v Severni Koreji, še kakšnih protestih, utegne diktatorja in tamkajšnjo elito reševati le še zaostrovanje na zunanjih frontah in pripisovanje krivde za slabe razmere razkošju Zahoda. Od tam naprej predvidljivosti ni več. Ostaja neskončnost nepredvidljivega. Igračkanje z vojno in jedrskim orožjem.