Ko so besede odveč

Nadaljevanje gradnje judovskih naselbin na Zahodnem bregu, vnovičen vstop izraelske vojske v Gazo, nezmožnost palestinskega predsednika, da bi kakor koli vplival na primež Hamasa v Gazi, so "okraski" na vabilu za srečanje izraelskega premiera Ehuda Olmerta in palestinskega predsednika Mahmuda Abbasa. Gre za nadaljevanje in vnovičen začetek. Težave so znane, rešitve so že večkrat prežvečene, predlagane in še večkrat zavrnjene. Zakaj bi bilo tokrat drugače? V teh dveh tednih, ki sta sledila srečanju v Annapolisu, je jasno, da gre predvsem za percepcijo in interpretacijo. Več kot 60 let zgodovine kaže, da ta dva pojma pri izraelskih in palestinskih voditeljih nimate enake vsebine. Izrael konferenco v Annapolisu vidi kot začetek novega procesa, v katerem se lahko pogaja o vsem, tudi o najtežjih vprašanjih, tudi o ozemeljskih koncesijah. Lahko. Ko bo čas za to. Palestinci želijo pogovore o statusu, o razrešitvi najtežjih vprašanj, o Jeruzalemu, o beguncih, o mejah. Takoj. Danes, če je možno. Abbasu majhni koraki podpore, denimo izpustitev nekaj sto zapornikov, ne bodo več dolgo dovolj. Za zahod terorističnemu gibanju Hamas, sicer zmagovalcu lanskih splošnih volitev in drugim tekmecem Abasovemu gibanju Fatah bo moral pokazati kaj več kot črne besede na belem papirju. Očitno se tega zaveda ameriški predsednik Bush, a se je ne glede na to ustavil tam, kjer je najboljši. Pri osebnem stiku in prepričevanju. Dokaz njegove in vloge Condoleezze Rice je ravno izjava iz Annapolisa, ki sta jo dotična podpisala, čeprav nista želela ne prevelikih pričakovanj ne pretežkih zavez. Razlike o pomenu in v interpretacijah izjave iz Annapolisa so očitne. Konec koncev oba vodita šibki vladi in lahko marsikaj izgubita. Bush se od Bele hiše prihodnje leto poslavlja, v svojih dveh burnih mandatih je marsikaj izgubil. V osebnih stikih še vedno lahko blesti. Če temu dodamo, da je zaradi možnega vplivanja na izraelsko vlado smiseln posrednik le ZDA …

V izjavah izraelskih vladnih predstavnikov po Annapolisu so najbolj vpadljive besede, da gre pri pogajanjih, ki naj bi se končala konec prihodnjega leta, za dvostranski proces med Izraelom in Palestinci in da ni potrebe po tretji strani. O tem, kakšna so dvostranska pogajanja o najtežjih temah, o katerih se vpleteni strinjajo le v tem, da se ne strinjajo o ničemer, bi znali kaj več povedati denimo Srbi in kosovski Albanci, pa konec koncev tudi slovenski in hrvaški politiki. Malo verjetno je, da je po vsem tem času ta spor možno rešiti z dvostranskimi pogovori, še posebej, če je ena stran izrazito krepkejša od druge in če desetletja kažejo drugače. Dodajmo še, da Hamas, s katerim se nihče ne pogovarja, obvladuje pomemben kos prihodnje palestinske države. Današnje nadaljevanje prvih formalnih pogovorov po sedmih letih je vsem pomanjkljivostim navkljub prijetno dejstvo. Težava je le v tem, da si po vsem tem času voditelji z obeh strani dejansko nimajo več kaj povedati.