Ko politiki obmolknejo

Brez konkurence najboljše izjave prejšnjega tedna se je znebil Anton Rop, ko je povedal, da komaj čaka, da začne delati. Res je revež moral na zasedbo položaja podpredsednika in člana upravnega odbora Evropske investicijske banke predolgo čakati, vsi smo sočustvovali z njim, ko se njegova poljska predhodnica kar ni in ni hotela spokati. Predolgo držanje nog na mizi, maratonske partije tenisa in košarke ter podobni garaški opravki pač zdelajo še tako klenega politika, še posebno če v domovini že leta ne najde pravega profesionalnega izziva. Skrajni čas je bil torej za selitev v Luksemburg, kjer bo Rop operiral s konkretnimi milijardami evrov, pa tudi v njegovem žepu bo zašelestel zavidljiv šop bankovcev. Poleg vseh bonitet, privilegijev, tajnic, fikusev in tako dalje.

Ali službe niti nimajo (ali so jo izgubili) ali pa bi se morali upokojiti, pa se ne morejo, ker jim delodajalec ni plačeval prispevkov za socialno varnost. V tej zgodbi je igral Anton Rop pomembno vlogo: kot vladni svetovalec in sekretar, ki je z nogami na mizi odrejal, kdo lahko kupi (privatizira) katero podjetje, kot minister za delo (!) in kot premier, ki je, to lahko še vedno preverite na spletu, izdal ukaz celo o novem direktorju Mercatorja.

Seveda ne gre za Ropa osebno, on je člen v verigi, in kot je videti, bolj ali manj epizoden igralec na slovenski politični sceni. Prav ta scena pa je ob vseh nepremostljivih ideoloških prepadih in histeričnih dnevnopolitičnih spopadih tako čudno amorfna, ko gre za kakšno temeljno družbeno vprašanje. Na primer za socialno varnost zaposlenih. In za plačevanje (oziroma za nadzor nad plačevanjem) socialnih prispevkov. V tem konkretnem primeru vlada v politiki in državi idealen konsenz: v škodo zaposlenih in korist lastnikov oziroma menedžerjev.

Na to je v četrtek opozoril nekdanji varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek. V začetku mandata prejšnje vlade je premierja obvestil o težavi neplačevanja prispevkov, vlada pa je za izvršitev zakonske obveznosti vzpostavitve evidenc o vplačanih prispevkih določila daljnje leto 2010. Hanžku niso pomagale niti tiskovne konference, apel prek državnega sveta, poročilo parlamentu, kaj šele opozorila pristojnim institucijam. Njegovo konkretno zavzemanje so ljudski izvoljenci formalno prevedli v birokratsko, nikogar obvezujoče priporočilo, ker pa je le preveč težil, ga je oblast javno ozmerjala za zagovornika obrobnih družbenih skupin. In kje so danes evidence o vplačanih socialnih prispevkih? Ta skrb je salomonsko preložena na – same zaposlene.

V medijih je Hanžkov četrtkov protest pričakovano vzbudil kilavo pozornost: njegovo pismo so objavili portal, ki ga berete, 24ur.com in Finance.si. V teh dneh se bolje berejo druge socialne teme, na primer o Preventovih delavkah in Vegradovih delavcih. Še odločnejši je bil odziv politike, ki navedbe nekdanjega varuha človekovih pravic unisono ignorira. Nič novega: sedanja ombudsmanka tarna, da že od začetka mandata opozarja na vprašanje brezposelnosti in revščine. Pred več kot dvema letoma je v državnem svetu pripravila posvet o revščini in revnih, pa so jo odgovorni politiki popolnoma prezrli. Kako je ne bi, revščina pri nas še ni dosegla alarmantne stopnje in politika se bo z njo začela ukvarjati takrat, ko bo postala nerešljiva. Vloga politikov je, prosto po Hanžku, sprenevedanje. Marmeladno nakladanje, na katerega se nalepimo vsakič znova, vsaka štiri leta.