Itak, da so me cenzurirali

"Tudi drugi gostje so bili malo užaljeni okoli česa, ampak v končni fazi vedo, v kaj se spuščajo," o prizadetosti gostov v oddaji A si ti tud not padu pojasni Zrnec. 18. septembra se na stadionu v Stožicah po napovedih obeta pravi spektakel. Se veseliš tako velike predstave? Srednje se ga veselim, saj je od zadnje oddaje, od celega dela oddaje, od vseh skečev, pisanja minilo že precej časa, tako da je to že malo mimo. Kar se mi zdi fajn, je, da bomo tokrat v živo delali tako velik dogodek. Kakšna je razlika med oddajo in predstavo v živo? Imaš kaj treme? Mi smo se super znašli že v oddaji, saj sem zahteval, da imamo "živo" publiko. Ne samo v oddaji, ampak tudi v skečih, ki se snemajo. Prvi dve oddaji smo snemali zelo kronološko, publika je čakala, da se preoblečemo … Pol smo pogruntali, da je veliko bolje, če skeče najprej posnamemo pred ljudmi, potem gremo pa oddajo skozi. Je hitreje, pa za ljudi manj utrujajoče. Težko delam, če ni ljudi, ker ne dobiš pravega tajminga. Tudi v teatru, dokler nisi pred publiko z neko predstavo, je lahko tvoja slika popolnoma zgrešena. Imaš sicer občutek, tole je dobro, tista scena je malo šibka. Ampak publika sama da tisti pravi tajmnig, eno dozo humorja, hitrosti, plasiranja replik. Druga stvar je, da smo skeče posneli in smo jih ponavljali. Pa brali smo. Ker sem v glavnem vse sam pisal, sem znal tekste že skoraj vse na pamet.

Včasih se je to branje opazilo, morda ne toliko pri tebi in Ladu, pri gostih pa dokaj.

Ja, a nič ne moreš. Na začetku smo od gosta zahtevali, da pride na vaje en dan prej. No, ni šlo. Pa smo jim pošiljali tekste, pa tudi ni šlo. Potem pa ugotoviš, da če ponavljaš tekst, je to to. Dvakrat, trikrat ponoviš, se ga posname in potem sestavi. Se pa to vidi. Drugače ne gre. Znotraj tega okvira so gostje lahko povedali, kar so hoteli, nekateri so sami lepo dodajali.

Oddaje A si ti tud not padu ne bo več?

Ne, oddaje je konec. Za vse večne čase.

Zaradi POP TV?

Niti ne, se mi zdi, da je bil pravi čas, da se neha. Prišli so novi izzivi, zdaj imam družino … S to oddajo je bilo zelo veliko dela. Veliko stvari je bilo treba napisati, posneti. In če ima človek še službo pa predstave, je težko delati. Mogoče pa bova kdaj nadaljevala.

Obeta se nam torej spektakel, veliko bo gostov, ne pa tudi glavni gost?

Po zadnjih izračunih bo 170 gostov. Predstava ne bo po principu oddaje, da bi se s kom pogovarjala, ampak bolj po principu best of. Kakšen res dober skeč se bo ponovil, sicer pa pripravljamo novosti.

Finančno gre za precej velik zalogaj?

To bi morala producenta vprašati, ker jaz sem zgolj avtor, pisec, ampak ja, finančno je velik zalogaj.

Govori se o 50 tisoč evrih honorarja zate in Lada.

Ne, ne, ne, nisva dobila 50 tisoč. 120 tisoč sva dobila (smeh). Glede na to, da smo sami producenti, da sami rihtamo denar, pokrivamo stvari, bomo videli, koliko bo na koncu kdo dobil.

Pričakujete poln stadion?

Mislim, da bi lahko bil. Ne vem, zakaj ne bi bil. Tudi tisti, ki ne bodo hoteli videti samo naju, bodo morda veseli, ker bo tam Lepa Brena … Pa tudi karta se mi ne zdi draga za dve, tri ure vrhunskega programa, prvič na novem stadionu. Žur bo pa hud, tudi nekaj dobrodelnosti bo, dogajanje bo ves dan pred predstavo. Delilo se bo velike nagrade, o katerih zdaj še ne smem govoriti. Uživale bodo lahko družine, pa mlajši in starejši, za vsakogar bo nekaj.

So bili gostje z gostovanjem v vajini oddaji zadovoljni? Salome je izjavila, da se še nikoli ni počutila tako razžaljene.

So bili odzivi, ko niso bili zadovoljni. Pri gospodični Salome je žal izpadlo, kot da sva jo celo nategnila z denarjem, ki sva ji ga obljubila za operacijo. Moram reči, da je ta denar ona dobila, seveda pa ne na roke, ker je poslovanje z gotovino v Sloveniji prepovedano. Bil ji je nakazan na tekoči račun. Kaj več se vanjo ne bi spuščal. Nič tako grozno žaljivega ni bilo. Jezna je bila tudi žena Damjana Murka, ker je bil v oddaji bolj brez besed.

Ali drži, da je zahteval, da njegovi gostje ne smejo biti bolj znani, kot je on sam?

Damjan Murko ni vedel, kaj mu pripravljava, nič, nula. Vesel je bil, da je lahko prišel, ker je pač vesel, da lahko kam pride. In edina možna pot, ki mi jo je sugerirala, hvala bogu, moja žena, je bila ta, da smo oddajo speljali tako, kot smo jo. Vse, kar je sledilo, je spet njegovo diabolično igranje harmonike. On je bil zelo prizadet, tudi zato, ker ni nič pel. Sicer je pel, ko smo snemali, samo to potem nismo objavili, ker je bilo zelo narobe in zelo fauš. Če bi bila res tako zelo hudobna človeka ̶ jaz sem to sicer hotel ̶̶̶̶ bi še to objavili. Mislim, da je bil dramaturški look oddaje eden boljših, s filozofijo, ko gre na koncu vse skupaj v zrak. Se mi zdi, da je bilo to tako lepo povedano, da kaj več ni bilo potrebno.

Drugih užaljenih pa ni bilo?

Tudi drugi gostje so bili malo užaljeni z zvezi s čim, ampak v končni fazi vedo, v kaj se spuščajo. To je igra. Predvsem pa gostov nisva pustila na suhem v smislu, zdaj pa malo spij pa povej, kaj pripravljaš, nove plošče … ampak smo ga uvrstili v skeč, mu dali drugo podobo. Hoteli smo, da se premaknemo iz sranja rumenega tiska, da vidimo Wernerja igrat, onega pet, tega repat … to je bistvo, to je lahko presežek. Če pa ostaneš na ravni pogovora, je to to. Saj takih oddaj je veliko, vemo, kako to potem je.

Si že delal tako veliko predstavo, kot jo pripravljate v Stožicah?

Tako velika je bila državna proslava ob dnevu državnosti, ki je za moje pojme še zahtevnejša, ker je ipak državna proslava. Delal sem različne, tudi velike stvari, vsakič drugače. Proslava mi je bila dejansko večji izziv kot pa spet delati šov, kjer smo sicer doma.

So besedilo kaj cenzurirali?

Ja, itak, seveda so. Veliko stvari smo morali dati ven, ker so bile politično sporne, lahko bi prišlo do kakšnih incidentov, protestov kakšnih državnikov, takšne stvari so morale ven. Še zdaj ne vem točno, zakaj, ampak dobro, moral sem to upoštevati.

Si dobil navodila, kakšna naj bo predstava?

Ne, sploh ne. Oni so mene klicali že pred časom, da bi bilo fajn, če bi mogoče jaz to delal. Takoj sem jim dal vedeti, da ne bo neka klasična stvar, da to mene ne zanima, celo malo preziram te kvazi umetniške stvari. Potem se je pa začelo, poklical sem Igorja Gajiča, smo bili za. Začeli smo kvačkat koncept. Hotel sem, da gre za princip predstave v predstavi, da sta dve dimenziji, pa da točke niso klasične, da ni klasičen recital, petje, da gremo malo naprej, da postavimo en tak špegu trenutni situaciji. To je bil zame večji izziv ̶ koliko imam prostora s svojim stilom, koliko še lahko hodim po robu, pa da je še zmeraj proslava, a v bistvu hkrati šov. Se mi zdi, da je kar okej uspelo. Tehnično sicer nisem bil najbolj zadovoljen.

Pojavlja se očitek, da je šla preveč v levo.

Sploh ne. Zelo slab očitek. Sekali smo po zelo aktualnih stvareh, torej po levi, če tako gledamo. Sam sem po prepričanju bolj levo usmerjen človek. Žal, tako je, ampak moram pa hkrati pohvaliti, da imata tako desnica kot levica svoje prednosti. Zdaj smo v levem sistemu, zato mora biti ta sistem deležen kritike. Ko smo snemali oddajo, smo imeli to srečo, da je bila Janševa kraljevina, ki je pa res redno dostavljala material za oddajo. To je treba priznati in sem jim zelo hvaležen. A tudi ta vlada ni brez napak, ta očitek je čisto sfalen. Ker smo sekali po tem Darsu, teh brezposelnih, tej Postojnski jami.

Boste sekali tudi v Stožicah?

Sigurno bodo tudi deli, ko bomo po njih sekali.

Kakšen je tvoj odnos do politične satire?

Zelo malo je je. V oddaji smo jo hoteli sem in tja pripeljati. Kobal je to svoj čas dobro delal, se mi zdi, ampak na splošno je družbenopolitična satira, življenjska satira umrla z Ježkom. Govorim o višjem nivoju satire, ne o vicih, tega je veliko po gostilnah, pa Kučan je majhen tralala. Inteligentno se norca delati oziroma nastaviti ogledalo pa je težko. Zelo malo ljudi zna to ubesediti na pameten način. Se tudi samocenzuriraš?

Ogromno, prvo sito sem jaz. Že pri meni se mi vedno zatakne, nikoli nisem čisto povsem zadovoljen, ker vem, kaj bi se dalo še narediti.

Kdo reče stop?

Uf, čas reče stop, pa nek konsenz s samim sabo, neka srednja pot. Zelo malokrat je šla stvar z vseh vidikov skozi stoodstotno. Zelo malokrat, da se je izšlo. Ali mi scena ni bila všeč, ali prostor, kostum, ali je bilo preslabo odigrano. Vsi stremimo k paytonom ali maksimumu, a tudi tam so šibki členi.

Z Ladom Bizovičarjem se zdita zelo uigran tim. Dobro sodelujeta?

V redu. Kar v redu. Še kar v redu. Zmeraj slabše, ampak okej. Mislim, še se prenašava. Ne govoriva, ampak okej.

Igraš, režiraš, nastopaš v reklamah, poklicno igraš v Drami, vodiš prireditve. Kaj bi si še želel početi?

Vsaka stvar, ki bi me zanimala, bi se je lotil. Zasebno me zanima veliko stvari, a žal za kaj več nimam časa. Okej, ribarim zelo rad, še ena moja ljubezen, predvsem na Hrvaškem, ker pri nas nimaš kje. Žal mi je, da se nisem več ukvarjal z glasbo, ker imam dober posluh, vse sem se bolj sam učil, zelo malo, kakšno šolo bi lahko naredil.

Te mika tujina, Hollywood?

Ne, absolutno ne, pa ne zaradi jezikovnih ovir. Zdi se mi, da je naš prostor še tako nerazvit ali pa gledalčeva percepcija, kaj še bi lahko dobil, pa ne dobi, premalo izkoriščena, zato lahko meni podobni in jaz še veliko naredimo. Tujina pa ne.

Pričakujejo ljudje od tebe samo humorne vloge ali te sprejmejo tudi v resnejših?

Vsak poklicni igralec ima pogosto težavo s kakšno vlogo. Tipičen primer je Šugman. Po Vesu je imel blazne težave s Hamletom, ker ljudje niso mogli preklopiti; čakaj malo, saj to je pa Shakespeare, to je resna stvar, saj bo umrl. Mogoče je tudi pri meni tako. V Drami je lahko resna predstava, a takoj od publike začutiš nekaj, en se bo zmeraj zarežal. Ko smo igrali Ano Karenino, ljubezenska zgodba oh oh, so predstavo gledale tudi šole. Saj ni šlo, da se ne bi smejali. Bilo je zelo težko. Ampak pomembno je, da preklopiš ti kot igralec, potem te sprejmejo tudi ljudje.

S komedijo 5moskih.com si postavil na noge stand-up komedijo. Kaj je bistvo tega žanra?

Fantje, denimo Javšnik, smo že prej začeli delati tovrstno komedijo, ki je bila povezana z improligo. Pri Viktorjih sem prvič in drugič uporabil stand-up komedijo, torej vse, kar sem vmes govoril, je stand up, ki se zdaj razvija. Stand-up pomeni, da nekdo stoji pred mikrofonom, tam je pa publika. Zagovarjam, da je to v prvi osebi, da to niso liki, čeprav so v končni fazi lahko tudi liki. Ko sem pisal tekste za pet moških, smo nastopali v prvi osebi, čeprav se zadeve niso dogajale nam. A govorili smo o stvareh, ki se dogajajo vsem, ti pa jih poveš, kot da so tvoje osebne stvari. Seveda se vsak prepozna, ker so tako splošne. Temu se reče observation stand-up, opazovalni …

Kaj je z obljubo, da boš odprl klub stand-up komedije?

Ja, a to sem tudi rekel, zdaj si me spomnila. Ja, ful bi imel kakšen klub. Manjkajo klubi na splošno, razni Topi ̶ to ni to.

Cvetličarna?

A je niso zaprli? No, nekje med Cvetličarno in Gajom; da so tematski večeri, malo hrane, za 100, 150 ljudi velika dvorana, kjer se lahko je, pije. Nekaj takšnega, kot je bil Cafe teater. Nekaj v tej smeri, da je večnamensko.

Je to, da sta z ženo v istem poklicu, prednost ali slabost?

Za ene stvari je kul, denimo za razumevanje tega načina življenja, tempa. Iz prve roke lahko rečem , da sem imel prej več težav. Ljudje, ki niso iz tega poklica, ne razumejo, zakaj moraš delati zvečer pa ob nedeljah, težko je. Pravi igralci delamo tudi doma. Vlogo nosiš s seboj. Večja kot je zahtevnost teksta, bolj si notri. Ne moreš se štemplati za osem ur in odklopiti. Delovni čas je ločen, zjutraj štiri ure, popoldne štiri, zvečer predstave. Tečeš domov na kosilo, včasih se celo ne vidiva. Če imava oba predstave, se za vikend morda celo srečamo. Ali pa smo potem nekaj časa ves čas skupaj.

Te je rojstvo otroka kaj spremenilo?

Je. Moja hčerkica mi je dala to, da laže rečem ne. In da z veseljem rečem ne. In da se znam ustaviti. Reči, saj je dosti, je še čas.

Te skrbi, da bi rumeni mediji oziroma paparaci lahko o tebi izbrskali kaj takšnega, kar ti ne bi bilo všeč?

A ti jih kar povem? Kje naj začnem, po abecednem redu? Zagotovo so stvari, ki so moje, če pa pač pride kaj ven, pa pač pride. Se pa potem s tem ukvarjam, a za zdaj nič ne skrivam, živim javno, skoraj vsakomur vse povem. Predvsem pa sem rumene medije že zdavnaj dal na hladno. Nekajkrat smo se nekaj dajali, zdaj pa si mislim; piši, kar hočeš, škode mi ne boš naredil!