Iskanje življenja v Evropi

Skupni pristopi so načeloma gonilo Evropske unije. Veljajo predvsem navznoter. Do tretjih držav ima praktično vsaka, predvsem pa največje članice, svoj pristop, svojo računico. Kar ni nujno najboljše, a po drugi strani lahko celo deluje tvorno, saj lahko ustvarja konkurenčnost na nekaterih področjih. Ena od žrtev najmanjših skupnih imenovalcev je tudi Evropska sosedska politika (ENP), ki je eden od mehanizmov, ki se trudi soseščino (od skrajnega zahoda Severne Afrike do Kavkaza) preobraziti na mehak način, s projekti, ki dajejo slutiti evropskost in predpostavljajo uspešnost "napredka". Evropski uradniki na vprašanje, kaj je pravzaprav njen cilj, glede na to, da so interesi zunanje politike v povezavi povsem interesi posamičnih držav, odgovarjajo, da je osrednja postavka obdržati stik s sosednjimi državami in jim pomagati. Nedvomno v gospodarskem smislu to pomeni krepitev v priložnost, najsi bo to glede kupne moči ali preprosto z izkoristkom cenene delovne sile... A pravega učinka teh projektov se ne da meriti. Ne glede na to, da evropska povezava skuša prek več projektov izpostaviti delovanje evropske prakse v politiki, pravo spodbudo za premik v evropsko smer ponuja predvsem perspektiva članstva. Tega pa ENP ne prinaša.

To, da bo Unija pretresla svojo politiko priseljevanja je poteza, ki je nujna in ki nedvomno zamuja. Države bodo sicer bremena delile prostovoljno. Vprašanja migracij v EU so taka, da s poglabljanjem globalizacije zgolj pridobivajo na pomenu. Odgovorov je malo. Integrirati, izgnati, amnestije, legalizacije, azil? Tokratni pretres politike priseljevanja je namenjen razbremenitvi vstopnih držav in je bolj soočenje s posledicami. V skladu z ENP si menda prizadevamo ustvariti normalne življenjske razmere v tretjih državah. Uspeha pač ni moč vsiliti, tako da težko presega posamične projekte in v tretjih državah še zdaleč ne ustvarja okolja, iz katerega je "treba" pobegniti. Prej ponuja prikaz možnosti. Dejstvo pač je, da je priseljevanje povezano predvsem z razmerami v državah, od koder k "nam" prihajajo preganjani, revni, ... Tu je lahko ENP zelo pomembna, saj bi z ustreznim ravnanjem vlad v tretjih državah morda le dosegala več uspeha. A (ne)odgovorno vladanje je le del problema, resda za številne vrnjene imigrante ključen.

Silnice odgovornosti namreč terjajo resen pretres ekonomskih politik tako EU kot samega liberalizma globalne trgovine. "Tretje države" kot vir surovin ali cenene delovne sile vstopajo v globalizacijske tokove na samem dnu in so preveč odvisne od globalizacijskih uspešnežev in korporacij, zato v teh tokovih nimajo prave moči. V odnosu med severom in jugom slednji – sistemsko – tudi ne dobi dovolj možnosti za postavitev na lastne noge. Hierarhična struktura, ki jo predpostavlja globalizirana ekonomija, je tako del imigracijskega problema. V EU se lahko možnost krepitve gospodarstev tretjih držav izkaže že s premislekom o dragi, skupni kmetijski subvencijski politiki.