Dvanajst mesecev za čudež

Nekaj podobnega kot zdaj vlada Baracka Obame je pred tremi leti poskušal storiti George Bush, ko je v Annapolis privabil več kot 40 akterjev, ti naj bi bili priča začetku konca spora, ki bi ga nemara lahko zapisali kar z veliko začetnico. Spor vseh sporov. Bližajoča se srečanja v Washingtonu naj bi ponudila novo možnost, čeprav ni povsem jasno, zakaj bi eno samo srečanje v volilnem ameriškem letu prineslo spremembe tam, kjer jih že dolgo ni. Predvsem gre bržčas za sporočilo ameriškim volivcem, podobno odločitvi o zmanjšanju bojnih enot v Iraku.

Za poskus prikaza napredka. Posebni odposlanec mednarodne skupnosti Tony Blair je včeraj dejal, da nekateri s cinizmom spremljajo ta proces, češ da je zgolj ustvarjanje videza, s čimer pa se sam ne strinja. Kako bi se, konec koncev je eden od osrednjih akterjev procesa. Ameriška zunanja ministrica Hillary Clinton pravi: "Težave so obstajale v preteklosti in težave bodo tudi v prihodnje." A kot je dejala, je cilj doseči rešitev z oblikovanjem dveh držav in tako dokončno mirno ureditev desetletja trajajočega spora.

Izraelski premier Benjamin Netanjahu je v prvem odzivu na napovedano obnovitev bližnjevzhodnih mirovnih pogajanj dejal, da bo morala biti bodoča palestinska država demilitarizirana, Izrael bo morala priznati kot domovino judovskega naroda, obenem pa bo morala spoštovati vitalne interese Izraela glede varnosti. Obenem je palestinski predsednik Mahmud Abas v pismu akterjem tako imenovane bližnjevzhodne četverice zapisal, da so pogajanja nemogoča, če bo Izrael nadaljeval gradnjo nezakonitih naselbin.

Ne gre za to, da si akterji zgodbe o bližnjevzhodnem sporu ne bi prizadevali razrešiti spora, bolj težavno je, da ga ne vidijo z enake perspektive. Za Izrael je v pogajanjih s palestinsko oblastjo ključen poudarek na varnosti, a palestinska vlada nima pravzaprav nobene moči, da bi spremenila taktiko upora palestinskega Hamasa. Še več, med vladarji v Gazi je tudi sam Fatah, ki je ključna sila palestinske vlade, razmeroma osovražen. Tudi zaradi aretacij na Zahodnem bregu, obračunavanjem s Hamasom oziroma z njegovimi člani na območju nadzora palestinske policije in izraelske vojske.

Pred dvema letoma nam je skupini novinarjev neki policijski načelnik v Ramali cinično pripomnil, da je marsikateri član Hamasa lahko hvaležen policiji, če ga postavi za zapahe. Rekoč, da je vendarle bolje biti v palestinskem zaporu kot v izraelskih rokah. V zaporu ali celo "odstranjen". Hamasa tudi tokrat ni v enačbi, čeprav miru brez njega ne bo.

Iz Damaska je sinoči vodja Hamasa Khaled Mešal sporočil predsedniku Abasu, da je prešibak za dosego pravične rešitve. Za Palestince je izraelsko zagotavljanje varnosti težavno, boleče, cinično. Potek zidu na Zahodnem bregu, širitev naselbin in odvzem zemlje tamkaj živečim Palestincem. To je dolgoletna praksa izraelske politike. To je politika izbire.

V tej vladi, ki jo vodi Benjamin Netanjahu, so tako člani laburistične stranke obrambnega ministra Ehuda Baraka, ki naj bi bila pregovorno bolj naklonjena dogovorom s palestinsko stranjo, poleg te pa tudi nekaj strank, ki o zapustitvi ozemelj ne želijo niti slišati. Kar prinaša predvsem iskanje ravnotežja vodje Likuda, ki navznoter skrbi za trdnost raznolike vladne koalicije, navzven pa se trudi ohranjati videz viteza miroljubnosti. A saj veste, kaj pravijo. Nikoli ne reci nikoli.