"Afere lepijo name tako z leve kot z desne"

"Potrebujemo enostavno državo," ugotavlja, saj tudi pri najbolj preprostih rešitvah sodeluje preveč ljudi. V SiOL-ovem intervjuju med drugim preberite, kakšna naj bi bila učinkovita država, kaj nas čaka po referendumih, zakaj se nanjo ne lepijo afere, temveč jih lepijo drugi. Pa tudi o aferah NPU in bulmastifi, ki sta jo, kot pravi, najbolj prizadeli.

V soboto so vam člani LDS ponovno izkazali zaupanje, tretjina je glasovala za vašega protikandidata Blaža Kavčiča, ki je napovedal osip članov, sam pa ne bo izstopil. Ali stranko člani že zapuščajo?

Ne verjamem, da se bo to zelo poznalo. Vendarle je kongres pokazal, da stranka ni razdeljena na posamezne frakcije, deluje zelo enotno, ima zdrav optimizem, kako naprej. Seveda člani prihajajo in odhajajo, mogoče bo kakšna odstopna izjava, a to je naravno življenje stranke.

V nagovoru ste med drugim omenili, da Slovenija potrebuje vitko državo, ministrstva in preostale službe bi skrčili na šest področij, ki se vam zdijo pomembna. Bi lahko ta zamisel padla na plodna tla pri drugih političnih strankah?

Govorim o projektu enostavne države. Če sem se kaj naučila v teh dveh letih in pol, je to, da je aparat, ki ga imamo, postal zelo neučinkovit, ker je prevelik, preveč je odločevalskih procesov, preveč ljudi sodeluje pri sprejemu tudi najbolj enostavnih rešitev. Moja ocena je, da lahko o kakršnikoli reorganizaciji govoriš šele, ko določiš logična, vsebinska področja. Torej katero vprašanje bi se moralo urejati celovito. Na podlagi tega sem dala to svojo oceno šestih področij: ekonomske zadeve, znanje, promocija in identiteta, svoboda in varnost, življenjsko okolje ter kakovost življenja. Temeljijo na treh vrednotah, v katere verjamem sama in tudi stranka, torej na svobodi, ljudeh in njihovem delu. To je seveda samokritičen predlog glede na to, da sedim v tej vladi in je to pravzaprav kritika funkcioniranja vlade kot take, je že neka samorefleksija lastnega dela. Je pa jasno, da je to zelo celovita sprememba, ki ne more biti stvar hipne odločitve. Šest področij ne pomeni nujno šest ministrstev, mislim, da bi bilo idealno, a morda jih bo na koncu sedem ali osem ali tudi manj. Dejstvo je, da se je treba najprej dogovoriti, katera so področja, na katerih bomo gradili upravljanje države.

Ugotavljate, da je podpora LDS dokaj nizka. Lahko to pripišemu temu, da se v javnosti, podobno kot pri Dragu Kosu, vse afere, ki se pojavijo, razen morda orožarske, kar lepijo na vas?

Afere se ne lepijo name, afere lepijo name zelo učinkovito, tako z leve kot z desne strani. V vsem tem času sem ugotovila, da očitno motim marsikoga. Podpora stranke je seveda kombinacija vsega, njenega programa, vrednot, tradicije, zgodovine pa tudi ljudi, ki so na čelu. Seveda tudi jaz vplivam na to, kaj se dogaja s stranko, vplivam, mislim, da predvsem pozitivno. Verjamem, da smo nosilci tiste tretje filozofije vladanja; imamo zelo ozkogledo konzervativno smer politike, imamo mehko socialdemokratsko in imamo liberaldemokratsko, ki je drugačna, bolj drzno odprta, stavi na svobodo, samostojnost posameznika. In LDS je predstavnik te politike v naši državi, je pomembna opcija, nekoč je bila in spet bo. To, da je toliko napadov uperjenih vame, ne pomeni, da sem nepomembna, ampak očitno pomeni, da sem pomembna. Če ne bi bila pomembna, če stranka ne bi bila pomembna za nadaljnji razvoj dogodkov, se z nami ne bi toliko ukvarjali. Kar poglejte, nisem mogla verjeti, ko sem poslušala poslansko vprašanje predsedniku vlade v parlamentu; SDS je preprosto začela razglabljati o tem, kdo bi moral vodil LDS, in da je res skrajni čas, da me zamenjajo. Ko se neka res nasprotna stranka začne opredeljevati, kdo naj vodi to stranko, pomeni, da si na pravi poti. Da je pravi predsednik te stranke, da je prava smer in da smo potencial, na katerega še velja staviti.

Ljudje si želijo sprememb v politiki, predolgo so obrazi isti. In vi ste po svoje nov obraz. A smo v paradoksalnem položaju; na eni strani si želimo novih obrazov, vi pridete – po vaši izjavi brez politične prtljage – potem pa se vsuje plaz obtožb.

Imate prav, paradoksalno je, nenehno se govori: otresimo starih razmišljanj, dajmo možnost novim ljudem, takim, ki so nekaj v življenju naredili, ki politike ne potrebujejo za preživetje. Jaz je ne potrebujem, v politiki sem zato, ker rada delam, kar delam, ker verjamem v stranko, ki jo vodim, predvsem pa verjamem v temeljne vrednote, ki jih zastopam. Po prvem letu mandata ugotavljam, da je to, da si želimo novih obrazov z novim načinom dela, le floskula, ki ni resnična. Predvsem si tega ne želijo ljudje, ki so v tem političnem prostoru že dolgo časa. Če bi, se ne bi zgrnilo toliko vsega name, ker vendar, nekateri so v politiki že 20 let in več, jaz sem štiri leta. Reči, da sem jaz desetkrat hujša od preostalih, ki brodijo po tem prostoru že toliko časa, je pač majčkeno nekredibilno. Ugotavljam, da moti tudi, če prihajajo z novim načinom dela. Jaz delam drugače, vidim, da delam drugače, imam energijo, znam se organizirati, stvari izpeljem do konca, dokler niso narejene, zlepa ne obupam. A tudi to ni pretirano zaželeno, preprosto zato, ker postavljam nove standarde. Ljudje vidijo, da je stvari, ki desetletja niso bile mogoče, mogoče narediti. Zato to pričakujejo tudi od preostalih kolegov, a to nikomur ni všeč. Nikomur se ne ljubi spreminjati načina dela, ki je lagoden, počasen. Pravzaprav moraš biti še precej bolj trdoživ, trmast in odločen, da kot nov obraz vstaneš in obstaneš v tej politiki.

Še nekaj dni nas loči od referendumov. Zanima me, ali je vlada s prepričevanjem volivcev v zadnjih tednih, predvsem s fiaskom z videospoti, dosegla učinek za ali učinek proti.

Ta kampanja je pokazala, da res nihče noče več poslušati; ali je argument predstavljen lepo, hudomušno ali provokativno: nihče noče več slišati argumentov, to je huda težava naše družbe in posledično naše vlade, ker neposredno pada po njej. In ko je bilo toliko govora o teh videospotih; poanta je bila dati argumente, ki jih slišimo kot kredibilne iz ust sindikatov, opozicije in vseh preostalih, ki nastopajo proti pokojninski reformi, v usta nekoga, ki ga javnost ne bo štela za najbolj kredibilnega. Nato odziv: vsi se ukvarjajo z vsem drugim, ali je to zdaj Urška Čepin, ali ji bodo plačali tistih tisoč evrov ali ne, ne pa s tistim, kaj so argumenti, ki so prišli iz njenih ust. Ko gledaš ta spot, moraš videti absurdnost argumentov, ki so proti pokojninski reformi, ker so brez repa in glave, v nasprotju s sabo, na trenutke celo žalostni, ker so tako neresni. To je hotel pokazati video. Narejen je bil za YouTube, za drugačen način komunikacije. In to, da ga je kritična ali nekritična javnost vzela kot razlog, da napade to vlado, pač dokazuje le, da je razum nekam odneslo in da se verjetno, na veliko žalost te vlade in mene, ljudje na tem referendumu ne bodo vedli strogo racionalno …

Čeprav vsi vemo, da je reforma potrebna.

To je najbolj žalostno. Vsi se zavedajo, da je reforma potrebna, v resnici se tudi zavedajo, da bo treba delati nekaj let več, zavedajo se, da bo to prineslo koristi ljudem, da se bodo sčasoma pokojnine dvignile, a bodo kljub temu, ker želijo dati lekcijo tej vladi, ker se jim je strašansko zamerila, proti. To je žalostno. A obstaja kanček upanja, mogoče pa se bodo vseeno odločili drugače.

Prihodnji teden iz vlade odhaja tudi Gregor Golobič, kaj jo čaka?

Ne glede na izid referenduma, tudi če bo za vlado pozitiven, se bo treba resno pogovoriti, kako naprej. Ena stranka je zapustila koalicijo, tudi tukaj moramo razčistiti razmere. Stranka je odšla, večina funkcionarjev pa sedi na svojih mestih. Shizofren položaj, ki ga vsaj jaz ne razumem, mislim, da je treba razčistiti. Predsednik druge koalicijske stranke bo odšel kot minister; za zdaj se stranka ni izjasnila, ali bodo odšli, ministri pa bodo ostali. Konfuzen položaj. Najprej moramo razčistiti, kdo sploh še je pripravljen nositi odgovornost za vodenje te države, odgovornost smo prevzeli na podlagi volitev, in seveda, to stanje upariti s tem, kaj si pravzaprav ljudje mislijo o nas, kako operativni sploh še smo glede na to, da padajo nekatere težke odločitve, če bo padla ta na referendumu, in se odločiti, kako naprej. V stranki bomo imeli na to temo zelo resno razpravo, tako v izvršnem odboru kot na svetu stranke; to ni nekaj, kar bi se odločila sama in hipno, treba je tehtno razmisliti. Vseeno se bo nekakšna reforma vladanja vseeno morala zgoditi, ker tako ne bo šlo več naprej. To ni stvar ugibanja, temveč tehtnega razmisleka, ki ga odložila za dneve po referendumih.

So se strokovne službe morda že odločile o ponudbi Raiffeisen banke glede najema stavbe NPU?

Nisem še dobila spisa na mizo, da bi videla, kakšni so odgovori preostalih resorjev. MNZ je, kar zadeva denar, odvisen od ministrstva za finance, ki je nenehno v pomanjkanju. Mogoče bo kdo rekel, pa saj je isto: ali najem ali finančni lizing. Ni isto. Z vidika javnih financ ni isto. Pomeni, da moraš imeti vnaprej zagotovljen ta denar v proračunu, vsaj kot postavko, ki bremeni proračun. In če se odločiš, da bi kupil stavbo, v resnici povečaš zadolžitev države in moraš ta sredstva rezervirati. To popolnoma spremeni finančno sliko države in ministrstva.

Kaj pa vaše mnenje, se vam zdi to smiselno?

Načeloma je seveda bolj pametno kupovati kot najemati, ampak poglejmo , koliko je država kupovala zadnjih nekaj let. Nima denarja za nakup hiše in zato najem, ker je obremenitev nakupa prehuda v prehitrem času. Komaj spravimo skupaj proračun in ta vlada ni nič drugačna od prejšnje. Tako kot je ministrstvo za notranje zadeve najelo stavbo na Dimičevi, kjer, mimogrede, ni samo NPU, temveč sta vsa uprava kriminalistične policije in ves inšpektorat MNZ – to se po navadi kar spusti – tako kot smo mi to najeli za nedoločen čas, tako je prejšnja vlada najela stavbo davčne uprave. Novo stavbo, stekleno stavbo v središču Ljubljane. Prav tako jo je najela za nedoločen čas. Plačujemo okoli 135 tisoč evrov na mesec, prejšnja vlada se je zavezala za 190 tisoč evrov na mesec in jo še vedno plačujejo. Pri meni želijo najti osebne povezave, potegnili so jih dobesedno iz petnih žil. Če bi pogledali, kdo je sklepal posel v prejšnji vladi, bi zagotovo tudi našli kakšne povezave. Torej, kje je razlika? Zakaj tisti posel, ki je čisto isti, pravzaprav je na kvadratni meter pol evra dražji kot za našo stavbo, zakaj z njim ni težav, pa je glavna SDS, ki me napada, pri meni pa so? Da, odgovor je na dlani, očitno sem težava jaz. Načelo je isto, ampak niansa Katarina Kresal je zelo pomembna.

Rezultati NPU pa so.

Rezultati so fenomenalni. Po enem letu ima urad že 11 milijonov evrov zaseženega denarja. Komisarka je kar sedla: Koliko imate? Po enem letu ni mogla verjeti. Take uspehe imamo. Tako dobra stvar je potem tako umazana z vsiljeno zgodbo o najemu, za katerega dam roko v ogenj, pa še kaj drugega, da je popolnoma okej. Da ni nihče nikomur delal nobene usluge, da je cena taka, da bi morali biti zelo zadovoljni, 13 evrov za kvadratni meter opremljenih prostorov, novih prostorov v središču Ljubljane je super dosežek. Pri postopku je sodelovalo toliko strokovnih služb, da ni mogla biti narejena nobena napaka. In da je to, ker se je SDS odločila, da bo na tem "jahala", čeprav so najeli isto zadevo v prejšnjem mandatu, da je to vrglo slabo luč in da ljudje pozabljajo, kaj pravzaprav dela ta urad, je največja tragika te naše zmešane politike.

Ali menite, da se vam napadi, če ne bi bili partnerica Mira Senice, ne bi dogajali?

Verjetno bi pa našli kaj drugega, saj bodo, če dobro delaš tisto, kar delaš, če si nekakšna novost, pa našli nekaj drugega. Vem, da so brskali po mojem življenju "v nulo", če se tako po slengovsko izrazim. Pa nimam nobene take strašne zgodovine, na žalost sem bila dolgočasna pridna učenka, ki v mladosti ni imela težav, ni bilo mogoče veliko najti. Šli so celo tako daleč, da so brskali po mojem pravosodnem izpitu, da bi našli, ali sem kaj naredila narobe. Sem ga pač opravila dobro in ni bilo mogoče ničesar najti. Ker ni bilo nič, je ostal moj partner. On ima v resnici hudo smolo, da se je znašel v tem položaju, ker živi z menoj. Pravzaprav je zelo nečloveško, da ga vpletajo, da ga postavljajo kot moje glavno zlo. Pa ni.