2014 sanj

Za zdaj je namreč še vse temno. Zgornji navedek sicer potrebuje pripis. Anders Fogh Rasmussen je ves čas razpravljal o tem, da je prevzem odgovornosti afganistanskih sil v nekaterih delih države realen. Da je mogoč in da bi se lahko zgodil. Še aprila v Estoniji je menil, da je misija zavezništva v Afganistanu uspešna in da bo tamkajšnja vlada začela prevzem večjega dela odgovornosti za lastno državo. A tega ni med cilji včerajšnje mednarodne konference v Kabulu. Poudarek je zdaj drugje, kar kaže na paradoks, s katerim se spopadajo tako v zavezništvu kot v državah, ki sodelujejo v operaciji brez konkretne časovnice. Zadeva je namreč povsem jasna. Tako zelo je nejasna, da si je nemogoče ustvariti jasno sliko. Mednarodna konferenca je včeraj potrdila cilj predsednika Karzaja, da bodo afganistanske sile do konca leta 2014 prevzele polno odgovornost za zagotavljanje varnosti v državi. Megla.

Povsem jasno je denimo dejstvo, da afganistanske težave niso rešljive v tem letu. Sicer ne bi želel tvegati in napovedovati prihodnosti, ko se dotikamo teorij politik, torej polja možnega. A trenutne razmere, velikost države, obseg težav in dolga zgodovina nedelujočih inštitucij, nedelujoče družbe dajejo ciljemu datumu le pičle možnosti. So vizija pred nastankom iluzije. Štiri leta se morda res sliši veliko. A na Balkanu smo vojno pustili pred petnajstimi leti. Zdi se, da včeraj. In zdi se, da pred sto leti. Nekatere ideje še živijo. Afganistan. Miru tam ni. Od nekdaj. Pred leti je Siba Shakib spisala zgodbo s pomenljivim naslovom Afganistan, kamor se Bog pride le zjokat. Pretresljiv, trezen, ponavljajoč se prikaz krutosti nedelujočega sistema. In upanja. Zadnjega bolj malo. Vzporednice se rišejo kar same. Nejasne razmere. Včeraj sovernik, učenec, jutri sovrag, pojutrišnjem rojak. Predsednik Hamid Karzaj, ki so mu država in njeni meceni podarili drugi mandat, ponuja sovragom, naj se vrnejo v medrese. Zdaj, ko so močni. Načrt predsednika Karzaja predvideva, da bi do 36 tisoč talibanov do leta 2015 položilo orožje in se reintegriralo v družbo. Še štiri ali pet let vojne?

Izraelski profesor, politični komentator, privrženec trenutno vladajoče stranke v državi, Emmanuel Navon rad poudari, da se je nekdanji večkratni minister Abba Eban vedro šalil, da je šestdnevna vojna prva v zgodovini, ko so zmagovalci prosili za mir, medtem ko so poraženci zahtevali brezpogojno predajo. Morda malce pretirano, saj zmagovalcev v Afganistanu še ni. A misel nedvomno pride prav. Če ne drugače, kot sredstvo za streznitev. Eno so ambicije in želje, drugo je realnost na terenu. Izgovorjene želje (PR) se vedno znova spopadajo s podaljševanjem in z novimi mogočimi scenariji, časovnicami. A nekaj vseeno prinaša včerajšnja konferenca. Hamid Karzaj je dobil spodbudo. Ne glede na to, kaj je bilo slišati, mogoče prebrati in kar še vedno nima odgovora. Posli. Korupcija. Opij. Tranzicija. Toliko vprašanj. Tako malo odgovorov v kmalu devetletni avanturi pod Hindukušem.