Torek, 5. 7. 2011, 16.42
2 leti, 3 mesece
Senjur: Potrebna večja fiskalna odgovornost
S predsednikom republike Danilom Türkom, ki je dobil letošnje poročilo fiskalnega sveta, poudarjata, da javnofinančni primanjkljaj in javni dolg nista kritična, da pa so potrebni ukrepi.
Zato bi po njegovem mnenju morala Slovenija sprejeti pet- ali šestletni načrt javnofinančne konsolidacije, v tem času bi skušali odpraviti javnofinančni primanjkljaj in začeli zniževati javni dolg. To bi naredilo vtis na mednarodne finančne trge, ki bi lahko zaupali v slovenske javne finance, pravi Senjur.
S predsednikom Türkom sta se strinjala, da bi morale osebe na odgovornih funkcijah paziti, kaj govorijo o javnih financah.
"Naša realnost ni tako slaba, kot se vse prevečkrat v javnih razpravljanjih poudarja. Verjamem, da so politične motivacije za prikazovanje javnih financ nekaj, kar moramo v čim večji meri izločati iz razprave," je dejal Türk.
"Naš javni dolg ni pretiran, primanjkljaj je obvladljiv," je dejal in dodal, da razprave zahtevajo "odgovorno, resno obravnavo" in da naj bo vse, kar je predvideno med kratkoročnimi ukrepi, vključno z rebalansom, tako oblikovano - kot ukrepi, ki so potrebni, da javno porabo omejimo. Slovenija je naloge sposobna opraviti, javna razprava pa ne sme ustvarjati "nepotrebne panične atmosfere", dodaja predsednik republike.
Glede rebalansa letošnjega državnega proračuna Senjur pravi, da ga je nujno sprejeti, in sicer še pred poletjem, da se lahko jeseni pripravi proračun za prihodnje leto. Z rebalansom bi proračun ohranili v predvidenih okvirih - z okoli dvema milijardama evrov primanjkljaja. Če okvirov ne bi ohranili, bi mednarodnim finančnim trgom, kjer se Slovenija zadolžuje, poslali slabe signale, meni.
Glede ukrepov na strukturni ravni, da bi bil BDP večji in bi se država zaradi tega manj zadolževala, Senjur pravi, da je treba imeti sočasno v mislih strukturne reforme in spodbujanje gospodarske rasti. Zavzema se za postopno omejitev rasti javnofinančnih odhodkov, npr. vsako leto dva odstotka rasti javnofinančnih odhodkov. Približno tolikšna je rast inflacije, kar bi pomenilo, da bi bili javnofinančni odhodki realno na enaki ravni, nominalno pa bi lahko rasli.