Precej pesimističen sem gleda usode evra

Dozdajšnje reševanje evra je bilo neučinkovito. Neusklajeno in "nesinhronizirono" ukrepanje različnih evropskih inštitucij je krizo celo poglobilo, meni dr. Dušan Mramor. Slovenija, katere zadolženost nikakor ni zanemarljiva, mora kratkoročno čim prej popraviti domači finančni sistem. Pahorjeva vlada je nekatere poteze potegnila dobro in hitro, večina pa ni bila pravočasnih. Kljub temu vseh težav ne smemo pripisati odhajajoči vladi …

Pred EU je najpomembnejša domača naloga do zdaj. Če pade evro, bo padla Unija, je že pred časom opozorila nemška prva dama Merklova. Kako vi kot ekonomist gledate na to dilemo?

Večkrat sem že opozoril, da je institucionalna ureditev EU na področju odločanja zelo neučinkovita in to se kaže tudi v tej finančni krizi, še zlasti pa v dolžniški krizi posameznih držav Unije, kjer je bilo ukrepanje tako Evropske centralne banke (ECB) kot tudi same evropske komisije in tudi inštitucij, ki nadzirajo trdnost finančnega sistema, izjemno neučinkovito. Zaradi različnih interesov posameznih držav EU tudi v popolnem nasprotju s tem, kar bi ekonomska stroka ocenjevala, da je v danem trenutku treba narediti. Glede na preteklo obdobje, načine odločanja in odločitve, ki so bile na koncu sprejete, moram povedati, da sem precej pesimističen glede prihodnje usode evra. Pri tem mislim tako na poteze ECB, ki so včasih povsem nerazumljive, kot tudi posamezne poteze posameznih centralnih bank držav Evropske unije, z vidika kapitalske ustreznosti in prilagajanja kriterijem Basla 3 … Na tem področju vidim precejšen problem!

Prvi mož evropske komisije Barosso je nedavno izjavil, da bi morale vse članice EU imeti evro. Ali ni to malce pozna in predvsem gasilska izjava? Ali to ne kaže tudi nemoč EU in zavedanje, da ne ve, kaj narediti?

Te izjave ne poznam in z vidika potreb oziroma potrebnih ukrepov, ki bi jih morala EU sprejeti, se mi ne zdi najbolj relevantna. Ne razumem, zakaj je Barosso to izjavil. Razumel bi, da so potrebne in nujne na evrskem območju bolj usklajene fiskalne politike, ali da bi morala Evropska centralna banka javno poseči z ustreznimi ukrepi, ko je kriza podpore evru, ki bi finančnim trgom nedvoumno pokazali, da deluje kot "posojilodajalec v zadnji sili" in z vsemu ukrepi branila evro. Če bi šlo za to, bi razumel izjavo prvega moža evropske komisije …

Je bilo kupovanje državnih obveznic "kritičnih" držav Grčije, Španije in Italije le gasilski ukrep pristojni evropskih institucij?

Pri tem ne gre le za ECB, temveč za splet inštitucij, med njimi na primer za EBA (Evropska bančna agencija), evropsko komisijo in evropski svet. Ta splet pa ne deluje ustrezno. ECB lahko na eni strani zniža obrestne mere, kar je tudi naredila, vendar če ni istočasnih potez, ki "odpirajo" banke za posojila gospodarstvu, temveč gredo ukrepi celo v nasprotno smer … Na primer zahteve EBA in nacionalnih centralnih bank po kapitalu se povečujejo in banke, da bi dosegle kapitalsko ustreznost, krčijo svoje bilance z zmanjševanjem kreditiranja gospodarstva, ker pač do dokapitalizacij ne morejo oziroma v visoko tveganem okolju tega ne želijo. To nesinhronizirano ukrepanje krizo celo hitro poglablja. Zato so lahko posamezne poteze ECB videti kot gasilske brez želenih učinkov. Je svežih tisoč milijard evrov iz razširjenega stabilizacijskega sklada prava rešilna bilka za dolžniško krizo in evro?

Osnovno je vprašanje, zakaj se lahko sredstva tega sklada uporabijo. Ali se lahko uporabijo tudi za dokapitalizacijo bank, saj so s stresnimi testi ugotovili, da potrebujejo dokapitalizacije … Glede tega imamo zelo nasprotujoča si mnenja med državami. V kolikor bi se zgodilo tisto, kar je najbolj logično, da se denar lahko uporabi tudi za dokapitalizacijo bank, ki to potrebujejo, bi bila to zelo logična poteza. V kolikor tega ne bo, bo pa zelo problematično. Vendar pa to ni dovolj, saj bi morali slediti ukrepi, ki bi zagotavljali nezmanjšano bančno financiranje gospodarstva.

Niso najbolj redki, zlasti v politiki pa celo v ekonomskih krogih, tisti, ki menijo, da bi EU lahko žrtvovala Grčijo, saj prihaja še težji bolnik – Italija … Ta je zagotovo večji zalogaj kot Grčija!

Gotovo bi moralo biti reševanje Italije drugačno kot reševanje Grčije. ECB bi morala imeti bistveno večjo vlogo. Logika, da se evrsko območje počasi krči, da se pač odreže, ali da posamezne države same izstopijo, lahko ob tem, kako se zdaj vodi denarna politika v EU in seveda politika reševanja, na koncu pripelje do tega, da bi ostala v evrskem območju le še ena država. Če res gre za obrambo evra in je ta tudi ključna obramba EU kot celote, potem takšni posamični ukrepi ne vodijo do končne rešitve.

Če pade Grčija, bodo padle tudi druge dolžniške domine – Italija, Španija …

Ja, finančni trgi pač tako delujejo – skušajo izkoristiti slabosti posameznih držav; če uspejo na enih, poskušajo tudi na drugih, saj se lahko tako kujejo ogromni dobički … Poteze Evrope kot celote, tako komisije kot ECB, EBA in preostalih inštitucij, bi morale biti enotne, usklajene in delovati za obrambo celotnega območje evra.

Kje je tu Slovenija? Zadolženost nikakor ni zanemarljiva, čeprav vladni predstavniki poudarjajo, da nikakor še ni alarmantna, pokojninska reforma je padla, ni znano, kako se je bo lotila nova vlada, prav tako ni jasno, kako se bo lotila zdravstvene reforme in tudi nujne reforme trga dela … Kako ocenjujete aktualni gospodarski trenutek pri nas?

Seveda sta pri tem dva vidika, kratkoročni in dolgoročni: s kratkoročnega vidika je treba potegniti kar nekaj potez, ki bodo gospodarstvu finančno omogočile, da bo izkoristilo poslovne priložnosti, financiranje gospodarstva je pravzaprav zamrlo. Dejansko se celo zmanjšuje, kar onemogoča običajno delovanje podjetij.

Nujni so torej popravki?

Zagotovo! To pomeni, da je treba finančni sistem ustrezno kratkoročno "popraviti"! Pri dolgoročnih ukrepih, ki pa imajo zelo pomemben vpliv na odnos finančnih trgov do Slovenije, pa seveda gre za omenjene strukturne reforme, zlasti pokojninska in zdravstvena bi dali signal, da ima Slovenija delujočo vlado, ki ima zelo jasne cilje za dolgoročno finančno stabilizacijo Slovenije. Tak signal bi bil zelo pomemben, ker Sloveniji omogoča tudi odpiranje finančnih trgov pri nižjih obrestnih merah in večji dolgoročnosti. To bi bilo nujno. Seveda pa je treba tudi povečati konkurenčnost gospodarstva. Na primer odpraviti administrativne ovire – postopki so zamudni, dolgotrajni in zelo dragi, kar pomeni, da na koncu gospodarski subjekt že izgubi konkurenčne prednosti. Ne smemo pa pozabiti tudi na neučinkovitost pravne države. Dolgoročno gledano pa je nujno treba spremeniti tudi odnos do znanja, raziskav in razvoja, do visokega šolstva, za tisto, kar je edino lahko dolgoročno pravi temelj za konkurenčnost slovenskega gospodarstva, kar prinaša dodano vrednost! Če se tega ne bomo lotili takoj, ker že zdaj izjemno zaostajamo za drugimi, potem ne vem, od kod bo konkurenčnost prišla.

Kako gledate na to, da bo prihodnja vlada morala vsaj za milijardo znižati oziroma omejiti javno porabo?

Da, takšne so prognoze. Ta javnofinančni primanjkljaj bo treba zmanjšati, ne bo pa lahko. Sam sem bil v podobnem položaju, ko sem bil finančni minister v Ropovi vladi. Takrat smo uspeli doseči kolikor toliko dober dogovor s socialnimi partnerji. Če bi vsi vpleteni ustrezno pristopili, bi se tak dogovor lahko dosegel tudi zdaj.

Kateri sta za vas najboljša in najslabša poteza odhajajoče Pahorjeve vlade?

Naj omenim samo področji ekonomije in visokega šolstva z raziskovalno dejavnostjo. Z vidika vodenja ekonomije je vlada na začetku potegnila nekaj potez, ki so bile pravočasne in ustrezni odgovor na krizo, denimo ukrep za jamstvo vlog prebivalstva. Potem pa je na področju spodbujanja bančnega kreditiranja mesece in mesece iskala ustrezne rešitve, ki jih zaradi politične zahteve po izključitvi tako imenovanih "tajkunskih" kreditov, ni mogla najti. Ni pa ji uspelo izpeljati pravzaprav nobenih včasih celo zgledno pripravljenih strukturnih reform, pri čemer so pomembno vlogo igrali opozicija, sindikati in tudi študentska organizacija s svojo mrežo servisov. V času izbruha krize je tudi obljubljala bistveno povečanje plač in sociale ter nekaj tudi uresničila, čeprav glede na okoliščine ne bi smela. Je pa naredila nekaj napredkov na področju raziskovalne in visokošolske dejavnosti, na primer nacionalni program visokega šolstva.

Ni bilo vse slabo …

Ne! Pahorjeva vlada je nekatere poteze potegnila dobro in hitro, za večino potez pa velja, da so bile nepravočasne in neustrezne oziroma jih ni bilo. Vendar pa je Pahorjeva vlada začela mandat v najslabšem možnem trenutku, saj se je točno takrat razplamtela kriza. Veliko težav ne moremo pripisati njej, ampak prejšnji, Janševi vladi. Ta je namreč dovolila oziroma povzročila ogromno zadolževanje Slovenije v tujini, takrat se je ta zadolžitev namreč povečala za 160 odstotkov. Precej tako imenovanega kreditnega krča je posledica te zadolžitve. Poleg tega je izvedla pokojninsko antireformo, v visoki konjunkturi zniževala davke in hkrati hitro večala javne izdatke – na primer za plače v javnem sektorju. Vse to je oslabilo finančno moč in konkurenčnost Slovenije ob začetku finančne in gospodarske krize.