Ponedeljek, 19. 6. 2017, 10.51
7 let, 1 mesec
"Kupec NLB ne bo plačeval za naše stare grehe, zanima ga potencial naložbe" #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,58
3
Propadla javna ponudba delnic NLB je slab signal tujim investitorjem, ki sicer redno, a z vse večjo nejevero prihajajo v Slovenijo v iskanju naložbenih priložnosti, meni šef ljubljanske borze Aleš Ipavec.
Magister ekonomije Aleš Ipavec je pred slabim letom dni, pri 37 letih, prevzel vodenje Ljubljanske borze, ki se trudi zbuditi zaspan slovenski kapitalski trg. Ta je zgodovinski vrh dosegel leta 2007, v krizi strmoglavil, zdaj pa se počasi pobira. Obseg poslov znaša le še petino tistega iz leta 2007, na borzi kotira 16 podjetij, medtem ko jih je v zlatih časih štirikrat več.
Borza pa ni zanimiva niti za slovenske vlagatelje. Povprečen Slovenec denar še vedno raje nese v banko, čeprav tam zanj dobi le malo obresti. Ipavec meni, da je razlog v pomanjkanju zaupanja. Njemu sicer trenutni položaj prepoveduje vlaganje na Ljubljanski borzi, kot pravi, pa se njegova naložbena politika, ki jo je oblikoval kot vodja zakladništva in investicijskega bančništva v Hypo banki (danes Addiko banka), po menjavi službe ni spremenila. "Vlagam v depozite, delnice, nepremičnine. Sem pa bolj pasiven vlagatelj. Kupim in držim dolgoročno," pravi sogovornik.
Na tujih borzah so delniški indeksi tudi že na večkratniku predkriznih vrednosti, medtem pa je indeks slovenskih najuspešnejših podjetij SBI TOP pri manj kot tretjini vrednosti avgusta 2007, ki velja za zgodovinski vrh naše borze. SBI Top je bil takrat vreden 2.674 točk, danes okrog 800 točk.
Razlogov je več, a morda je glavni pesimizem, ki je bil še do nedavnega pri nas močno prisoten. Letos vseeno beležimo 11-odstotno rasti indeksa SBI TOP, lani so nekatera podjetja podvojila vrednost delnice (letno poročilo borze kaže, da je to uspelo Intereuropi in Cinkarni Celje, op. a.). Je pa res, da največja podjetja beležijo zmerno rast, a so na drugi strani zanimiva zaradi visokega dividendnega donosa.
Mislim, da ni problem toliko v podjetjih kot v celotnem kapitalskem trgu. Ta preprosto v tujini ne kotira ravno visoko.
A tudi domačih vlagateljev očitno borzna podjetja ne prepričajo oziroma z delnicami trguje le ozek krog vlagateljev. Slovenci imamo kljub mizernim obrestnim meram za depozite še vedno na bankah 16 milijard evrov, podjetja še dodatnih šest milijard evrov.
Mislim, da smo v Sloveniji s primeri, kot sta izbris podrejencev leta 2013 in dokapitalzacija NKBM v letu 2007 izgubili kredibilnost. Ljudje ne verjamejo več v tovrstne naložbe. Kdor kupi delnico, je špekulant ali tajkun, delniški trg ima negativno konotacijo.
Medtem ko je kultura investiranja pri nas izredno nizka, v tujini ljudje vlagajo na borzi z namenom varčevanja za pokoj, izobraževanje in podobno.
Imate kakšne podatke, koliko je letno novih vlagateljev?
Mi ne, saj nimamo vpogleda v to, kdo so končni lastniki. To je vprašanje za upravljavce skladov.
Ko dvakrat, trikrat daš prazno obljubo, ne poslušajo več
Eden večjih dogodkov, ki bi se moral letos odviti na Ljubljanski borzi, je prva javna ponudba delnic (IPO) NLB, ki pa je padla v vodo, ker politika meni, da bi z delnico zaslužili premalo. V izjavah okrog te tematike ste precej kritični do politike.
Država se je izkazala kot slab lastnik, podjetja so podaljšana roka oziroma v primeru NLB bankomat politike. Vztrajanje v tem lastništvu kaže samo na to, da se ne morejo sprijazniti s tem, da določena podjetja niso na trgu zato, da bi bila pašnik politikov.
Dejali ste, da nas tuji investitorji gledajo. Kako pogosto ste v stikih z njimi in kaj vam povedo?
Tuji investitorji redno prihajajo na Ljubljansko borzo, tudi v času priprav na IPO NLB smo imeli tu predstavnike mnogih svetovnih finančnih institucij, ki se zanimajo za vlaganja. A ko enkrat, dvakrat, trikrat obljubljaš nekaj, česar potem ne izpelješ, ne poslušajo več, tvoja beseda je vse manj vredna. To je zelo slaba popotnica za naprej. Vsakdo se poskuša ogniti držav, ki posel delajo s figo v žepu.
Vsi izkoriščajo NLB za nabiranje političnih točk in poskušajo s ceno pokriti davkoplačevalske milijarde, ki smo jih dali za pokrivanje luknje. Dejstvo pa je, da tisti, ki ga mika nakup NLB, ne bo plačeval za naše pretekle grehe, temveč gleda naprej in je pripravljen plačati toliko, kolikor misli, da bo naložba vredna v prihodnje.
So to investicijski vlagatelji ali strateški? Iz Evrope ali širše?
K nam prihajajo tako predstavniki največjih investicijskih skladov kot tudi potencialni strateški vlagatelji v različnih panogah. Nekateri se zanimajo prav za dotična podjetja, drugi pa preprosto želijo vlagati v ta del Evrope, ker ocenjujejo, da so tu naložbe nizko vrednotene in obstaja potencial za rast. Tudi geografsko je struktura razpršena. Včeraj smo imeli obisk ameriških, britanskih vlagateljev.
"Vsakdo se poskuša ogniti držav, ki posel delajo s figo v žepu."
Obljub države je veliko, problem pa je realizacija
Poleg poskusa IPO NLB, ki je zdaj že v analih, naj bi še pred poletjem DUTB in mali delničarji izvedli sekundarno javno prodajo (SPO) delnic Cinkarne Celje.
Trenutno nimamo nobenega primera SPO, verjamem pa, da bodo rastoča podjetja v prihodnje potrebovala dokapitalizacijo in ne vidim razloga, da ne bi izpeljali tega prek borze.
Torej SPO ne bo?
Ne smem komentirati podjetij, ki kotirajo na naši borzi.
Sami ste že omenili, da bi bilo smiselno več državnih podjetij uvrstiti na borzo, med drugim ste omenili elektro podjetja, pošto. Ste tu kaj tudi aktivni, ste pozvali upravljavce državnega premoženja, da to storijo?
Nekajkrat smo se že pogovarjali z SDH na to temo, ponudili smo jim različne načine izhoda iz lastništva, na primer v obliki avkcije. Vidimo pa, da je realnost drugačna. V primeru NLB se je pokazalo, da je SDH, ki naj bi bil neodvisna institucija, zelo odvisen od politike.
Torej se pogovori končajo z vašo ponudbo in zahvalo za informacijo?
Ne, obljub je veliko. A že dejstvo, da IPO NLB ni bil vključen v letošnji terminski plan borze, pove veliko o tem, koliko jim verjamemo.
Bo letos vstopilo kakšno novo pdojetje?
Upajmo, za zdaj ni še nič konkretnega, a upajmo, da bo. Če ne letos, pa prihodnje leto. Pojavlja se nekaj zanimivh imen, je pa res, da ti postopki trajajo.
Hodijo od podjetja do podjetja
Krivdo za relativno mrtvilo na kapitalskem trgu pripisujete politiki in nizki kulturi investiranja. Kaj pa borza? Bi lahko tudi borza sama storila več?
Za nazaj težko komentiram, mislim pa, da je bila Ljubljanska borza vseskozi eden bolj aktivnih deležnikov na kapitalskem trgu. Kaj je bilo izvedeno in kaj ne, bi lahko razpravljali, vsekakor pa sta država in politika naredili zelo malo v tej smeri.
Zdaj ste na položaju dobrega pol leta. Kaj so trenutno glavni ukrepi za privabljanje vlagateljev in na drugi strani morda tudi novih podjetij, ki bi kotirala na borzi?
Kar se tiče privabljanja podjetij, se osredotočamo na segmente, kjer borza do zdaj ni bila aktivna - to je segment malih in srednjih podjetij (MSP) ter startupov. Hodimo od podjetja do podjetja in poskušamo navezati nek partnerski odnos v upanju, da bomo v nekem doglednem času uspeli katerega od njih privabiti na borzo.
V okviru partnerskega programa načrtujemo izobraževanja za podjetja o kapitalskem trgu. Znanje o tem je namreč v segmentu MSP na nizki ravni. Če nečesa ne poznaš, pa se v to ne boš spuščal. To želimo spremeniti.
Z vidika širjenja bazena vlagateljev pa je pomemben korak povezovanje na mednarodni ravni. Naš lastnik je zagrebška borza, ki deluje tudi na drugih trgih Balkana, v Srbiji, Makedoniji, Bolgariji, zelo kmalu se bosta verjetno pridružili še Romunija in Grčija. Imamo skupno platformo, kar pomeni, da lahko vlagatelji z enim klikom dostopajo do podjetij, ki kotirajo na teh borzah. Delamo tudi na promociji slovenskega trga ter podjetij, ki kotirajo na Ljubljanski borzi.
"Ljubljanska borza bo ostala samostojna in slovenska"
Ljubljanska borza je sicer od leta 2015 v lasti zagrebške, ki ima mrežo borz po balkanskh državah. Na vprašanje, ali se lahko že začeto povezovanje, ki za zdaj poteka prek povezovanja platform v vseh državah, okrepi tudi z združevanjem borz, Ipavec odločno odgovarja, da ne.
"Sedež Ljubljanske borze bo ostal v Sloveniji in bo še naprej samostojna pravna oseba. Logično pa je, da razmišljamo o povezovanju na ravni platform. Vsekakor v smeri povezovanja na področju jugovzhodne Evrope, kjer želimo biti najmočnejši igralec. Zdaj sta si z zagrebško borzo blizu, obe borzi pa imata velik potencial, saj je v obeh državah kapitalski trg slabo razvit. To pa ne gre čez noč, potrebna je menjava kulture in navad," meni sogovornik.
Transparentnost med podjetji ostaja tabu tema
Omenili ste, da se približujete malim in srednjim podjetjem. Kateri so njihovi pomisleki? Zakaj se izogibajo kapitalskim trgom in v iskanju kapitala še vedno najpogosteje zavijejo na banko?
Na žalost mislim, da je v Sloveniji še vedno tabu tema transparentnost, ki pa je pogoj za delovanje na borznem trgu. Drugi razlog pa je strah pred izgubo določenega dela upravljavske oziroma odločevalske moči v podjetju. Podjetja namreč mislijo, da vstop vlagatelja pomeni izgubo dela te moči, kar pa niikakor ni pravilo, Marsikateri vlagatelj prepozna priložnost za dobro naložbo in je pripravljen vlagati, upravljanje pa pusti privotnemu lastniku.
Trenutno kar nekaj lastnikov podjetij išče naslednika. Spomnim se, da je Marjan Batagelj, prvi mož Postojnske jame, pred časom dejal, da ne ve, komu bo prepustil podjetje. Za taka podjetja je to verjetno lahko dobra priložnost, da rešijo problem?
Mislim, da je to odlična priložnost za nekoga, ki si želi postopnega izstopa iz lastništva. Na začetku se lahko lastnik odpove manjšemu deležu, kar ne vpliva na upravljanje, potem pa postopma zmanjšuje svoj delež. S tem se lahko podjetju zagotovi dolgoročni obstoj in stabilnost, saj se zmanjša odvisnost od ustanovitelja. Pravzaprav je zelo tvegano imeti vsa jajca v eni košari. Mehek umik, s katerim obdržiš roko nad upravljanjem, je lahko elegantna rešitev.
3