Sreda, 11. 2. 2015, 15.07
7 let, 10 mesecev
Kako je pingpong med Slovenijo in Brusljem pripeljal do prirejanja bančnih bilanc
Tadej Kotnik, znanstveni prodekan ljubljanske fakultete za elektrotehniko, je v kolumni za časnik Finance razkril, da je Banka Slovenije potvarjala bilance slovenskih bank, da bi lahko razlastila imetnike podrejenih obveznic in delnic naših bank. Tudi sam je bil imetnik izbrisanih podrejenih obveznic več slovenskih bank. Je soavtor pobude za oceno ustavnosti zakona o bančništvu, ki je bil podlaga za razlastitev.
Kakšni bi bili lahko razlogi, da bi Banka Slovenije prirejala podatke o kapitalski ustreznosti slovenskih bank? Vse banke, v katerih je Banka Slovenije izvedla razlastitev imetnikov podrejenih obveznic, so ob koncu zadnjega četrtletja pred tem objavile uradno poročilo o svojem poslovanju, z izračuni v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi, in tam izračunani kapital je bil pri vseh pozitiven. Nekaj tednov pozneje je Banka Slovenije izvedla izbris, na odločbe z utemeljitvijo je dala oznako strogo zaupno in jih nikakor ni želela objaviti, celo na pozive informacijske pooblaščenke in njene pravnomočne sklepe.
Čez tri mesece so te odločbe vseeno prišle v javnost in v njih piše, da je na isti dan, na katerega so se nanašali že omenjeni uradni bančni izračuni kapitala , to je 30. septembra 2013, Banka Slovenije ta kapital ocenila kot negativen, in to ravno toliko, da je to omogočilo izbris podrejenih obveznic.
Po mojem mnenju je vsakemu očitno, da banka na isti dan ne more imeti dveh različnih izračunov kapitala, sploh pa ne tako ekstremno različnih kot v teh primerih. NLB je 30. septembra 2013 uradno objavila 835 milijonov evrov pozitivnega kapitala, Banka Slovenije pa je za isti dan izračunala 318 milijonov evrov negativnega kapitala. To je mogoče le na tri načine: ali je znesek potvorila NLB, ali ga je potvorila Banka Slovenije ali pa celo obe, vsaka malo.
Je mogoče tudi, da sta zneska izračunana z različnima metodologijama? Če bi izračun kapitala mimo računovodskih standardov po lastni metodologiji izdelal neki posameznik za lastne potrebe, je to njegova stvar. Nikakor pa ni dopustno, tudi pravno ne, da bi nekdo na podlagi takega izračuna po metodologiji, ki so jo izmisli sproti za svoje potrebe ter nima nič skupnega s tisto, ki velja pri pripravi uradnih poročil in pri revidiranju, posegal v lastnino tretjih ljudi, pri čemer je razlastitev najskrajnejši mogoč poseg.
Če bi bilo to dovoljeno, potem bi bilo mogoče razlastiti kogarkoli kadarkoli, samo ustrezno metodologijo bi si morali izmisliti za ta primer. Če je izračun kapitala narejen mimo mednarodnih računovodskih standardov in potem uporabljen za namen razlastitve, je to potvorba.
Kdo je imel od tega koristi in kakšne so te koristi? Po mojem mnenju ni šlo toliko za vnaprejšnje iskanje koristi, gre bolj za zaplet, ki so ga vpleteni reševali z vedno bolj problematičnimi dejanji. Začel se je v drugi polovici poletja 2013 v komunikaciji med višjimi uradniki ministrstva za finance in nižjimi uradniki Evropske komisije, kjer so drugi povedali, da bodo dovolili državno dokapitalizacijo naših bank le, če bo prej tam izbrisan podrejeni dolg.
Z ministrstva so odgovorili, da je kapital naših bank sicer pod zahtevanim količnikom, a je pozitiven, zato pač ni mogoče ničesar izbrisati, a se na nasprotni strani niso dali in so rekli, da v tem primeru ne bo državne pomoči. Potem ko je nekaj časa trajal tak pingpong, je naša stran obljubila, da bodo izbrisali vse hibridne obveznice, za kar bi moral biti kapital bank, ki ga sploh še niso začeli vrednotiti, negativen vsaj v izmeri vrednosti vseh hibridnih obveznic.
Vendar so nižji uradniki Evropske komisije rekli, da to ni dovolj in da pričakujejo tudi izbris podrejenih obveznic z dospetjem. Naši so jim poslali dve ekspertni mnenji, eno o neskladnosti takega izbrisa s slovensko ustavo, drugo o neskladnosti z mednarodnim bančnim pravom, a že omenjeni uradniki Evropske komisije so spet ponovili, da potem ne bo dovoljenja za pomoč.
In nato je finančno ministrstvo popustilo? Potem so se naši vdali in v Bruselj priglasili državno pomoč tem bankam, v priloženi načrt pa vpisali, da bodo povsod izbrisane vse hibridne in podrejene obveznice, za kar bi moral biti kapital bank, ki ga celo takrat sploh še niso začeli vrednotiti, negativen vsaj v izmeri skupne vrednosti vseh hibridnih in še vseh podrejenih obveznic.
Sledilo je sprejetje zakona, ki je omogočil izbris, v državnem zboru. Poslanci so imeli na mizi kup pravnih mnenj, da je to protiustavno, na drugi strani pa informacijo, da je pač takšen dogovor z uradniki iz Bruslja, in prevladalo je drugo, tako da so zakon sprejeli.
Potem je štafetno palico prevzela Banka Slovenije, ki je morala izvesti zakon. Ampak zakona ni mogla izvesti, ker je bil po mednarodnih računovodskih standardih kapital vseh teh bank pozitiven. To je dokumentirano v uradnih četrtletnih poročilih bank. In iz zagate se je Banka Slovenije izvlekla tako, da je naročila nova vrednotenja, mimo mednarodnih računovodskih standardov. Ta vrednotenja so pokazala negativni kapital in potem je vse izbrisala.
Kdo konkretno je kriv, da se je vse to zgodilo? Krivde je na vsakem nekaj, a kdo je tisti, ki je izvedel odločilno dejanje, je kljub vsemu jasno. Vodstvo Banke Slovenije bi moralo takrat o tej zagati odkrito spregovoriti, namesto tega pa se že več kot eno leto skriva za tajnostjo. Vse dokumente o izbrisu označijo za strogo zaupne in jih ne želijo pokazati nikomur, ne razlaščencem ne informacijski pooblaščenki.
Celo na pravnomočno odločbo pooblaščenke, da morajo razkriti metodologijo, pritožba pa ne zadrži izvršitve, so se odzvali zgolj tako, da so jo tožili, objavili pa vseeno niso ničesar. In s to tožbo so formalno odložili razkritje, realno za nekaj let, saj se bodo potem verjetno pritožili še na vrhovno sodišče.
Uradna razlaga Banke Slovenije je, da bi ti dokumenti, če bi bili razkriti, povzročili kolaps slovenskega finančnega sistema, posledično pa celotnega slovenskega gospodarstva. Ali je res to razlog za skrivanje ali pa je motiv v strahu pred posledicami, ki bi nastale ob razkritju tega, po kako zelo nestandardni in priložnostno dogovorjeni metodologiji je bil izračunan negativni kapital, na katerem je potem Banka Slovenije utemeljila izbris, naj vsak presodi sam.
Ali menite, da bi moral guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec odstopiti s položaja? Ne. Zame osebno bi bilo dovolj, če bi iskreno povedal, kaj se je zares dogajalo, ter razlaščencem in javnosti razkril vse že omenjene strogo zaupne dokumente, ki so tako označeni zgolj zato, da nihče ne more soditi o njihovi utemeljenosti in ustreznosti.