Sreda, 7. 11. 2012, 12.46
5 let, 11 mesecev
Borut Godec: Biti moraš zvest sebi!

Medijski človek, ki je začenjal na radiu, da bi skočil na televizijo, se preizkusil tudi pri dnevniku, da bi se vrnil na TV - Borut Godec.
Najprej je mislil, da bo mornar, pozneje celo kuhar, še vedno se doma rad smuka med lonci in ponvami v kuhinji, sanjal je celo, da bo postal arheolog, pa ga je naključni izlet v novinarstvo zasidral v tem adrenalinskem poklicu. Ni mu žal! Novinarstvo ni posel, kjer bi sklepal prijateljstva …
Kako bi se na kratko predstavil Borut Godec?
Človek, ki je v slovenskem novinarstvu že skoraj 30 let, kar je dovolj …
Če zares začneva ta intervju z malo stereotipnim vprašanjem – ste si v mladih letih predstavljali, da bo novinarstvo vaše življenje, vaša profesionalna pot?
Moje prve želje so bile popolnoma drugačne! Najprej sem si želel, da bi postal mornar, potem sem v osnovni šoli vzljubil hrano in se odločil, da bom kuhar, pa so me vsi prepričevali, da naj grem raje na gimnazijo …
Od kuharske kariere torej ni ostalo nič?
V poklicnem življenju res ne, doma pa še vedno rad kuham, se rad gibljem med štedilnikom in lonci, kolikor se le da … Sredi gimnazije sem se ogrel za arheologijo, stvari so se malo obrnile in ne vem več natančno, zakaj se nisem vpisal na arheologijo in sem vpisal filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani …
Potem pa se je zgodilo novinarstvo?
Ne čisto. V tistem času me je bežna znanka povabila, češ da na Radiu Študent potrebujejo nekaj zunanjih sodelavcev, in to je bil moj prvi korak v novinarstvo.
Čisto naključni izlet v novinarsko sfero?
Vabilu sem se odzval in potem sem popolnoma naključno spoznal nekaj ljudi z Reke in njihovega časopisa Rival, pa tudi nekaj ljudi z drugih koncev nekdanje Jugoslavije, tako sem začel malo novinarsko "migati" na študentski sceni.
Kaj je bilo v tistih zelo oddaljenih letih v srčiki tvojega novinarskega zanimanja?
V novinarstvo sem začel vstopati skozi kulturo in tudi na drugih področjih življenja je bila kultura tista, ki sem jo "fural" naprej. Bil sem med ustanovitelji, če hočete idejni oče, kultnega študentskega kluba B 51.
Kdaj pa je potem dozorela odločitev, da boste poklicni novinar? Kaj je bilo najbolj odločilno, da vas je ta poklic zasvojil? Adrenalin, ki je nenehni sopotnik novinarstva in novinarjev?
Čeprav sem "padel noter", pa je ta odločitev zorela. Konec osemdesetih let sem končal študij, vrnil sem se na Koroško in začel delati na domačem koroškem radiu. Takrat sem na radiu delal tudi kot novinar, tehnik nisem bil, sem bil pa glasbeni opremljevalec, pa voditelj programa, scenarist oglasov …
Multipraktik?
Ja, dejansko vse. Najbolj pa se je novinarstvo postavilo v ospredje, ko so začeli ustanavljati prvo komercialno televizijo pri nas – POP TV. Takrat mi je novinarstvo postalo zelo velik izziv, če hočete imperativ, da se pač vržem v novinarstvo. Televizijskega medija do takrat nisem poznal, to pa je bil takrat tudi edini medij, ki ga nisem poznal, in morda sem se tudi zato odločil, da bom delal to.
Se spomnite svojega prvega novinarskega prispevka iz, verjamem, že zelo zelo oddaljenih časov?
Novinarskih zadev iz študentskih časov se ne spomnim, prva novinarska stvar s koroškega radia pa je bila reportaža o možnostih preživljanja prostega časa na Koroškem. Velike izbire za to v tistih časih ni bilo. Ni bilo teatra, bili so morda trije prostori, kjer se je dalo občasno zabavati. V reportaži sem iskal takšne prostore, kjer se kaj dogaja. Moj prvi televizijski prispevek pa je govoril o denarnici s svastiko, ki je bila v prodaji, na katero se ni nihče odzval, šele po moji objavi so jo umaknili iz prodaje.
No, s televizije vas je novinarska pot vodila k finančnemu časopisu, kar pomeni, da ste se morali iz televizijskega novinarja preleviti v časopisnega.
Razlog za ta preskok je morda rahlo nenavaden, ko sem prva tri leta delal na komercialni televiziji, smo imeli le eno informativno oddajo, jasno so bile težnje, da se pripravi še kakšna, ampak realno je ni bilo pričakovati prej kot v nekaj letih, časopis Finance pa se je takrat dejavno lotil nove vzpostavitve medija, ki naj postane eden od glavnih medijev v Sloveniji.
Precej podobno kot vzpostavitev novega televizijskega medija – Planet TV?
Zagotovo!
Vračate se na TV?I
mam srečo, da se vedno srečujem z mediji, ki začenjajo živeti, ki se postavljajo na noge. To so vedno in povsod najlepša obdobja v življenju, tako kot pri otrocih, ko začnejo rasti, ko začenjajo hoditi … To so zagotovo adrenalinsko in vsebinsko najbolj bogati časi vsakega medija. To je vedno znova velik izziv!
Oddaja, ki jo boste vodili, se imenuje Dober posel. Če malce pogledamo v njeno ozadje, potem bo v ospredju njenega zanimanja gotovo gospodarska, poslovna problematika. Čeprav je v tem gospodarskem trenutku nehote treba priznati, da je vsak posel dober, že če posameznik, družina, ali podjetje uspejo povezati mesec z mesecem, se vam ne zdi?
Ja, nekaj je na tem, vsekakor je oddaja Dober posel nadaljevanje vsega, kar sem že počel tudi na časopisu. Povezati tiste, ki imajo denar, s tistimi, ki imajo ideje, to je velik izziv. Oboji pa se trudijo, da bi ustvarili nekaj novega, neko dodano vrednost, ki bi izboljšala življenje njim in na koncu tudi drugim. Noben posel ni takšen, da bi živel sam od sebe. Na vsak sklenjen posel se veže cel kup ljudi, ki nekaj pri tem zaslužijo, nekaj pri tem delajo, ki so zaradi tega posla mogoče malo bolj ustvarjalni, bolj zadovoljni …
Ste vi zadovoljni s prehojeno dolgoletno novinarsko potjo? Bi kaj spremenili, če klišejsko vprašam …
Ja, klasično zimzeleno vprašanje, kaj bi bil, če bi se še enkrat rodil? Spet bi bil otrok, načeloma pa ne bi spreminjal ničesar, ker sem vedno delal tisto, kar se mi je v določenem trenutku zdelo najbolje, najbolj pravilno, meni najbolj primerno. Pomembno je, da sem se jaz v tistem bazenu, kjer sem takrat plaval, znašel in uspel preplavati do konca bazena.
Kaj vas je toliko desetletij obdržalo v novinarskem poklicu? Novinarstvo je prej kot vse način življenja, ne pa samo služba, delo …
Ja, prav to, način življenja, v katerem človek postane Clint Eastwood, osamljeni jezdec, ki jaha iz mesta v mesto. Novinarstvo ni posel, kjer bi sklepal prijateljstva. Dobiš ogromno kolegov in znancev, prijateljstev pa ni, ker je med kolegi vedno tekmovalnost, z drugimi, s katerimi novinar sodeluje, pa je vedno vprašanje, kdaj bo on nasadil tebe ali ti njega.
Kaj je najbolj pomembno, da človek uspe v slovenskem novinarstvu?
Biti zvest sebi!