Sreda, 15. 6. 2011, 15.44
9 let, 2 meseca
Prvi potapljač inštruktor s poškodbo hrbtenjače

Tako je na današnji novinarski konferenci povedal Damjan Peklar in dodal, da bi se jim pred desetimi leti smejali, če bi nekdo rekel, da bo nekdo na invalidnem vozičku postal inštruktor. Med potapljači s poškodbo hrbtenjače je prvi na svetu, ki je dobil kategorijo CMAS M-1. Trenutno sta na svetu le dva inštruktorja s poškodbo hrbtenjače, in sicer Damjan Peklar in Fraser Bathgate iz Velike Britanije. Svet potapljačev invalidov je torej precej majhen. Dvomi v stroki Potapljanje je lahko tudi rizična dejavnost, zato znotraj stroke obstajajo dvomi o primernosti potapljanja oseb s poškodbo hrbtenjače, je povedala Hermina Damjan iz Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta RS – Soča. "Tisti, ki se potapljajo, sicer dokazujejo, da v resničnem življenju vendarle ni toliko dvomov, kot jih ima sama stroka. V prihodnosti bi bilo treba skupaj združiti znanja in narediti dodatne študije, saj je tu zagotovo vprašanje termoregulacije in drugih težav, tudi na področju kardiovaskularnega sistema, ki zbujajo številne dvome." Vendar pa je poudarila, da kljub temu ne bi bilo prav , da bi stroka preveč zapirala vrata. Opozorila pa je, da je vsekakor potrebna mera dobre presoje tistih, ki se želijo ukvarjati s tem športom, pa naj bodo to zdrave osebe ali ljudje s poškodbo hrbtenjače.
Glede morebitnega sodelovanja med Mednarodno zvezo društev IAHD Adriatic in inštitutom za rehabilitacijo v prihodnje pa je Hermina Damjan priznala, da so na tem področju veliko naredili potapljaški entuziasti, malo pa stroka. "Prav bi bilo, da bi bil ta dosežek korak naprej, da najdemo skupno pot z dobrimi znanji in razmislekom obeh strani."
Če lahko vozim, se lahko tudi potapljam
Na novinarsko vprašanje, kakšno vlogo je pri vsem tem imela Slovenska potapljaška zveza (SPZ), je predsednik IAHD Adriatic Branko Ravnak odgovoril: "Vsi so se ustrašili tega, da bi priznali, da se ljudje, ki danes plačujejo davke, vozijo avtomobile, imajo na primer otroke, lahko tudi potapljajo. To je bilo pred desetimi leti bogokletno omeniti tako na Slovenski potapljaški zvezi kot tudi na inštitutu za rehabilitacijo. Mi smo se odločili, da se ne bomo prepirali, zato smo se zato izključili iz vseh ustanov, ki zagovarjajo potapljanje za tako imenovane zdrave ljudi. Začeli smo delati sami. Učili smo se od drugih in v slabih desetih letih je IAHD Adriatic postavil standarde za potapljače s poškodbo hrbtenjače kot ene od najzahtevnejših kategorij v rekreativnem potapljanju."
V vodi so potapljači enakovredni
Ob tem je poudaril, da je Damjan Peklar dokazal, da so lahko osebe s poškodbo hrbtenjače s sistematičnim in trdim delom enakovredne vsem preostalim potapljačem, saj v vodi ne potrebujejo pomoči, potrebujejo jo le pri prenosu opreme do mesta potopa.
Sicer pa se invalidi v Sloveniji organizirano potapljajo od leta 2002, ko je prva skupina šestih članov Zveze paraplegikov Slovenije s poškodbami hrbtenjače začela tečaj potapljanja. Aktivnosti je izvajal Plavalni klub Slovenske Konjice, ki je leta 2005 skupaj s kolegi iz Hrvaške in Bosne in Hercegovine ustanovil Mednarodno zvezo društev IAHD Adriatic. Dve leti pozneje je omenjeno mednarodno društvo postalo član najstarejše svetovne potapljaške zveze CMAS in njenega tehničnega komiteja, s čimer je pridobilo tudi uradno pravico šolanja tako neinvalidov kot invalidov.