Pristanek na kometu tehnično zahtevnejši kot na Luni (video)

"Nedvomno gre za gromozanski dosežek, saj zadeti štiri kilometre velik komet po 10-letni tirnici mimo Marsa in asteroidnega pasu ni majhna reč. Pristanek na kometu je zagotovo vrhunski podvig, a zdaj se raziskovanje šele začenja," navdušeno pripoveduje slovenski predavatelj na oddelku za astronomijo in astrofiziko na ameriški univerzi Villanova Andrej Prša. Uspešen pristanek na kometu je po njegovem mnenju predvsem inženirski podvig, hkrati pa tudi zagotovilo, da zares dobro razumemo fiziko, ki opisuje gibanje teles v gravitacijskem polju osončja. Primerja ga še s pristankom na Luni in tudi z robotskimi raziskovalci Marsa, Hubblovim teleskopom in misijo Kepler, ki je odkrila že več kot štiri tisoč planetov zunaj našega osončja.

Sonda kljub dvojnemu odboju in stari opremi še vedno deluje Z njim se strinja tudi slovenski astronom in pedagog Zorko Vičar, ki je prepričan, da je dosežek posredno primerljiv s poletom na Luno. Pravi, da je izjemen dosežek že to, da je sonda zadela komet. Kljub dvojnemu odboju in trojnemu pristanku pa je sonda še vedno živa in večina instrumentov na njej deluje.

"Ker je od izdelave merilne opreme minilo že več kot desetletje in ker ta očitno še deluje, bi lahko uspeh primerjali tudi z izjemnim uspehom misij Voyager 1 in 2. Tudi na sondah Voyagerja po skoraj 40 letih še vedno deluje inštrument za meritve Sončeve plazme (PLS), katerega vodilni konstruktor je bil Slovenec Anton Mavretič. In prav njegov inštrument je 25. avgusta 2012 izmeril mejo vpliva Sonca, ko je sonda Voyager 1 vstopila v medzvezdni prostor," pojasnjuje Vičar.

"Kometi so nastali v prvi fazi združevanja vesoljskega prahu v naše osončje. So torej starejši od Zemlje in drugih planetov, zato lahko z njihovo analizo ugotavljamo, kakšne so bile razmere v tem delu vesolja, še preden so nastali planeti. S tem lahko tudi bolje pojasnimo, kako je naše osončje sploh nastalo," pa pomen 1,3 milijarde evrov vredne misije za človeštvo pojasni Mišo Alkalaj, vodja centra za mrežno infrastrukturo na Inštitutu Jožefa Štefana.

Natančnost pristanka Philaee tehnično zahtevnejša od pristanka na Luni Alkalaj spomni, da je bil pristanek Apolla 11 na Luni mnogo dražja in večja težava kot ta. Plovilo je moralo namreč na Luno varno pripeljati ljudi in jih od tam tudi žive vrniti na Zemljo.

"A kar zadeva potrebno natančnost, bi rekel, da je bil pristanek Philaee na površini kometa 67P/Čurjumov-Gerasimenko tehnično zahtevnejši. Kolikor se spomnim, je Nasi do zdaj uspelo le zadeti asteroid z izstrelkom iz vesoljskega plovila (misija Deep Impact leta 2005), Japonci načrtujejo podobno (plovilo Hayebusa-2 naj bi izstrelili v teh dneh). Pristanek na kometu do zdaj ni uspel še nikomur," pomembnost dogodka pojasnjuje Alkalaj.

Znesek 1,3 milijarde evrov za raziskovanje vesolja po njegovem mnenju ni visok, saj ob vseh izdatkih ZDA, Rusije, Kitajske in Japonske za vesoljske programe pomeni kapljo v morje. Misija Nasinega satelita OCO-2, ki ga je bilo treba samo utiriti v Zemljino orbito, nosilna raketa pa je morala satelit pospešiti le do osem kilometrov na sekundo, je stala okoli 250 milijonov evrov. Že za pot proti Marsu potrebujemo začetno hitrost okoli 30 kilometrov na sekundo, količina potrebne energije pa raste s kvadratom hitrosti. Raziskovanje našega osončja je torej izjemno drago, poudarja Alkalaj.

Dodana vrednost znanstvenih spoznanj se dolgoročno vsaj potroji glede na vložene stroške, pa je ob tem prepričan Vičar. Še dlje gre Prša, ki pravi, da si človeštvo skozi financiranje znanosti povrne naložbe s 500-odstotnim dobičkom, kar bi moralo prepričati še najbolj konservativne skeptike, da se v znanost splača vlagati.

Raziskave vesolja z robotskimi plovili bistveno cenejše Alkalaj bolj kot razkritje morebitne vloge kometov pri nastanku vode na Zemlji od misije pričakuje, da bo pripomogla k izboljšanju znanja o nastanku osončja, s tem pa tudi o okoliščinah, ki so privedle do nastanka življenja.

"Da so kometi prispevali večji del vode, ki jo imamo danes na Zemlji, smo sicer že vedeli, a še več podatkov o njihovem ustroju bo nedvomno koristnih. S tehničnega vidika se mi zdi pomembno, da je misija Rosetta še en dokaz, da se lahko raziskav vesolja povsem uspešno lotevamo z robotskimi plovili. To je bistveno ceneje, kot da bi z Zemlje izstreljevali kapsule s človeško posadko, ki morajo nositi še tone zadev, potrebnih za preživetje," pove vodja centra za mrežno infrastrukturo na Inštitutu Jožefa Štefana.

S podobnim načrtom tudi Nasa Dodaja še, da bi raziskovalci nedvomno želeli nadaljevati raziskovanje kometov, ali se bodo našla sredstva za nadaljnje podobne misije, pa je odvisno od politikov. "Biti drugi na kometu ni tako medijsko odmevno kot biti prvi. Vem, da podobno misijo načrtuje tudi Nasa, a za zdaj gre samo za načrte. Verjetnost, da bi v prihodnosti našli denar za nove podobne misije, bi se bistveno povečala, če bi Philaea na površini kometa odkrila kaj posebno presenetljivega, česar z do zdaj zbranim znanjem ne bi mogli pojasniti," še sklene Alkalaj.