Kakšen bo v resnici konec sveta

Ko v Afriki izbruhne smrtonosna bolezen ebola, se razširi preplah po vsem planetu. Nekatere je (bilo) že strah, da bo ta bolezen kosila med ljudmi tako kot zloglasna kuga, imenovana črna smrt, v 14. stoletju.

Jedrska apokalipsa Ko so se letos prvič zaiskrile napetosti med Zahodom in Rusijo zaradi ukrajinske krize, je bilo številne že strah, da bo sto let po izbruhu prve svetovne vojne izbruhnil nov spopad širših razsežnosti, ki bi imel zaradi jedrskega orožja katastrofalne posledice za človeštvo.

Strah pred jedrsko vojno, ki bo uničila svet in človeštvo, se sicer vleče že od začetka hladne vojne po koncu druge svetovne vojne. Med kubansko krizo leta 1962 je bil naš planet še najbližje tej jedrski vojni, čeprav je ta malo verjetna. Vesoljni potop, virusi, ledene dobe, roboti, zunajzemeljska bitja … Tudi dogodki, kot je bil teroristični napad na ZDA 11. septembra 2001 ali zdajšnji vzpon Islamske države, vzbujajo strah, da se bo zgodil spopad civilizacij, ki bi imel pogubne posledice.

Številne druge scenarije konca človeštva ali konca sveta smo lahko zasledili v romanih ali (hollywoodskih) filmih: tako naj bi človeštvo ogrožali različni smrtonosni virusi (nekateri naj bi celo spreminjali ljudi v zombije, drugi omogočali prevlado opic nad človeštvom), biološke in jedrske vojne, kometi, asteroidi, izbruhi gigantskih spečih vulkanov, upori robotov oziroma umetne inteligence, ekološke katastrofe (ledene dobe …) ali celo napadi zunajzemeljskih bitij.

Strah pred okroglimi letnicami Ni pa to neka posebnost sodobnega sveta – spomnimo se le na svetopisemski vesoljni potop in napoved sodnega dne. Ta naj bi nastopil leta 1000 oziroma tisoč let po smrti Jezusa Kristusa (leta 1033), a se (še) ni zgodil. Ob vsaki okrogli obletnici, na primer ko je svet vstopil v leto 2000, so se začele napovedi o katastrofah. Ena od teh je bila napoved o t. i. milenijskem hrošču, ki naj bi vplival na računalniške programe ob vstopu sveta v leto 2000.

Za Zemljo bo usodno Sonce Vsekakor pa svet oziroma naš planet prej ali slej zares čaka konec. Takšen je najverjetnejši konec sveta oziroma Zemlje, povezan pa je z našim Soncem.

Čeprav je Sonce velikansko, ne more večno izgorevati. Sonce vsak dan porabi približno 700 milijard ton svoje mase in jo pretvori v vodikovo gorivo za megatonske izbruhe. V prihodnjih petih milijardah let bo najbolj gorljivih protonov tega goriva zmanjkalo.

Izparjena in staljena Zemlja Ko se to zgodi, se bo Sonce začelo širiti in žareti, dokler ne bo doseglo Merkurjeve orbite. Nato bo Sonce vsrkalo Merkur, nekaj deset milijonov let pozneje pa še Venero. Bitja, ki bodo leta pet milijard po našem štetju še živela na površju Zemlje, bodo videla, da se Sonce veča in veča, dokler ne bo napolnilo polovice neba. Oceani bodo izpareli, površinske kamnine se bodo stalile. Sonce se bo na tej velikosti ohranilo nadaljnjih pet milijard let, nato se bo začelo krčiti. Če Zemlje še ne bo pogoltnilo napihnjeno Sonce, bo – po 11 milijardah let stabilnih orbit – Sončev prijem začel popuščati. Sončev sistem bo začel razpadati in Zemlja bo odletela.

Kam bo odletela Zemlja? Če izpraznjeno Sonce Zemljo spusti iz svojega objema, bi morebitni preživeli, ki bi ostali na planetu, videli obzorje, temnejše, kot je danes nočno nebo. Od tu sta mogoča dva scenarija: če Zemljo potegne navznoter, bo v nekaj deset milijonih let dovolj blizu velikanske črne luknje v središču Galaksije, da jo bo ta vsrkala vase.

Če pa Zemljo odnese navzven, bo konec prišel nekoliko pozneje. Črne luknje v središču galaksij bodo začele potovati po vesolju ter srkati njegovo maso in energijo. Ko bo naš planet prišel v doseg teh črnih lukenj, ga bodo pogoltnile. To bo dokončni konec Zemlje (vir: David Bodanis, E=mc2: Življenjepis najslavnejše enačbe na svetu).