Nedelja, 18. 10. 2020, 17.13
4 leta
Skrivnosti (ne)prijetnih vonjev varujejo geni
Namesto ogabnega smradu pokvarjene ribe bi lahko zaznali prijeten vonj karamele
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,50
Zaznavo vonja uravnavajo olifaktorni receptorji.
Islandski znanstveniki so odkrili gensko variacijo, ob kateri nam pokvarjena riba ne bo več tako ogabno smrdela – še več, morda bo vonj celo prijeten.
Nekateri sodelujoči so nov vonj opisali celo kot "nekaj podobnega karameli ali vrtnici", so še poročali avtorji raziskave, o kateri so poročali v znanstveni reviji Current Biology.
Študija, ena od največjih svoje vrste vseh časov, saj je zajemala več kot devet tisoč udeležencev (sicer vsi z Islandije), je odkrila tudi genske variacije (mutacije), povezane z zaznavanjem še nekaterih drugih intenzivnih vonjev, kot je vonj cimeta.
Polovica olfaktornih genov pri ljudeh izgubilo svojo funkcijo
Naše zaznavanje prijetnih in neprijetnih vonjev upravljajo olfaktorni receptorji v nosni votlini. Molekula, ki povzroča vonj, se veže na receptorje, ki pošiljajo ustrezne signale v tiste dele možganov, ki so odgovorni za obravnavo vonjav.
Sicer zdrave in okusne ribe po poteku svoje svežine pridobijo zelo neprijeten vonj, za katerega je zaslužen trimetilamin.
Naš odziv na vonjave je izjemno kompleksen in močno odvisen od številnih dejavnikov, tudi čustev in izkušenj, na občutljivost olfaktornih receptorjev pa močno vpliva tudi genetika. Te olfaktorne receptorje namreč oblikuje 855 olfaktornih genov, a jih približno polovica nima več svoje funkcije zaradi za zdaj še neznanih razlogov.
Ljudje imamo tako bistveno slabši čut voha od mnogih živali.
Riba smrdi zaradi trimetilamina
Čut voha je zelo povezan z dojemanjem okusov, zato avtorji raziskave verjamejo, da te genske variacije vplivajo tudi na to, ali nam je všeč hrana, ki vsebuje nek določen vonj.
Smrad pokvarjene ribe je v največji meri odvisen od molekule trimetilamina (TMA), toda variacija olfaktornega receptorskega gena TAAR5 močno zmanjša ta neprijetni vonj. Še več, nekateri sodelujoči so vonj TMA celo opisali kot nekaj podobnega krompirju in celo karameli ali vrtnici.
V nekaterih primerih mutacije specifičnega olifaktornega receptorja so trimetilamin, ki ga praviloma zaznavamo kot smrad pokvarjene ribe, celo opisali kot vrtnici podoben vonj.
Učinke TAAR5 na čut voha pri živalih so znanstveniki že preučevali, tokrat pa gre za prvo raziskavo večjega obsega, ki to preučuje pri ljudeh.
Genske variacije tudi za krepitev prijetnih vonjev
Za razliko od te najpomembnejše ugotovitve študije, ki je odkrila, kako zmanjšati zaznavo neprijetnega vonja, sta drugi dve odkriti genski varianti povezali z natančnejšo prepoznavo in celo okrepljeno zaznavo vonja sladkega korena (likoricije) in cimeta.
V sladkem korenu je prisoten alkohol trans-anetol, ki poskrbi za ugoden vonj tudi pri drugih zeliščih, kot je janež. Zanimivo je tudi, da je genska variacija, ki spodbuja prijeten vonj te snovi, veliko pogosteje prisotna v vzhodni Aziji kot v Evropi.
Cimet ima značilen prijeten vonj, ki je pri določeni genski variaciji še močnejši.
Za vonj cimeta ima največ zaslug trans-cinamaldehid (3-fenil-2-propenal), ki je glavna sestavina tako pri kitajskem kot tudi šrilanškem cimetu.
Ali ima genetika odgovor na izgubo voha pri bolezni covid-19?
Med nadaljnje načrtovane raziskave vpliva genetike na čut voha pri ljudeh se je pred dobrega pol leta vpisalo še eno vprašanje: zakaj veliko obolelih z boleznijo covid-19 ostane brez čuta voha in okusa.
