GPS veliko pomaga, ni pa nezmotljiv in vsemogoč

Ni dvoma, satelitska navigacija je izjemen pripomoček, a vendarle včasih useka mimo. Zmoti se lahko pri določanju položaja ali pri svetovanju poti do cilja. V običajnih okoliščinah in na obljudenih poteh se to ne zgodi pogosto, a ko se zgodi, je treba biti pripravljen in oborožen z nadomestnimi možnostmi, kot sta papirnati zemljevid in mobilni telefon za klic do dodatnih navodil (če le ni v neki osami, kjer signal ne "vleče").

V vsakem trenutku pa je treba vedeti, da je satelitska navigacija le pripomoček in ne vir absolutne resnice ter da so možgani glavno orodje in uporabnik zadnji presojevalec. Skratka, če usmeritev, ki jo predlaga satelitska navigacija, ni videti sprejemljiva, sledite svojemu razumu.

Naravni in urbani kanjoni

Napake pri določanju položaja so posledica težav pri sprejemanju kakovostnega signala z zadostnega števila satelitov, kar se zgodi takrat, ko imamo omejeno vidnost neba: predori, soteske, gosti gozdovi in mesta z gosto posejanimi nebotičniki. Spreminjajoči se pogoji sprejemanja signala se sproti odražajo tudi v natančnosti določenega položaja, v mestih pa je dodatna težava, da ob oteženih pogojih sprejema signala in posledično napačno določenem položaju navigacija prikaže, da smo v neki drugi bližnji ulici, od koder je pot do napačnih navodilih, zgrešenih odcepov in drugih nevšečnosti vse prehitra.

Treba je vedeti še, da naprave za satelitsko navigacijo, ki nimajo vgrajenega dodatnega kompasa – in to so med drugim vse naprave za cestno navigacijo –, med mirovanjem ne znajo povedati strani neba. Vedo, kje ste, ne pa, kam ste obrnjeni, niti takrat ne, ko se obračate na mestu. Šele ko se nekam premaknete, lahko iz sprememb položaja določijo smer gibanja. Prav zato imajo (skoraj vse) pohodniške naprave vedno vgrajen še kompas.

Vse ob svojem času

Ne upravljajte navigacije med vožnjo, še najmanj pa je ne vklapljajte med vožnjo šele takrat, ko ne veste več, kje ste, v upanju, da bo rešitev na pladnju v trenutku. Ob vsakokratnem vklopu naprava namreč potrebuje nekaj časa, da "ujame" zadostno število satelitov.

Največkrat je to le nekaj sekund, največ minuto, toda čakalna doba se dramatično povečuje z naraščajočim časom od zadnjega izklopa ali ob veliki spremembi položaja, recimo, ko prispemo z letalom na drug konec celine ali sveta. V teh primerih ni nenavadno ali narobe, če od vklopa do prikaza novega položaja preteče tudi več deset minut. Manj neba, ko ga takrat naprava vidi, daljši bo ta čas.

Ceste, ki jih ni

Napake pri usmerjanju, ki so posledica nepravilnih in nepopolnih digitalnih zemljevidov, so po drugi strani veliko pogostejše v manj naseljenih in nenaseljenih območjih kot v mestih.

Veliko nevarnejša napaka kot kakšna nova cesta, ki še ni vrisana, je, kadar navigacija predlaga neko cesto, ki je ni (več), ki je (sezonsko) zaprta ali ki na zemljevidu ne ustreza svojem dejanskem stanju. V zadnjo skupino napak se uvrščajo ceste, ki so makadamske, a so na zemljevidu kategorizirane kot asfaltirane, in zelo ozke ceste.

Zahrbtne majhne ceste

Za vse napake pri ponesrečenih in odstopajočih izračunih pa vendarle niso krivi izdelovalci digitalnih zemljevidov. Veliko je namreč majhnih cest, ki kljub temu da na njih ni mogoče dosegati razumno velikih hitrosti vožnje, nimajo dodatne omejitve hitrosti, kar pomeni, da zanje velja zgolj splošna omejitev, ki je pri nas in v številnih evropskih državah 90 kilometrov na uro.

Za te ceste bo satelitska navigacija upoštevala to hitrost kot največjo možno tudi pri časovnih izračunih in jo bo ponudila, čeprav so v resnici ovinkaste enopasovnice, kjer je povprečna hitrost vožnje samo tretjina te formalne omejitve. Ne le, da načrtovanega časa prihoda ne bo mogoče doseči, temveč bo navigacija tako spregledala neko drugo pot, ki bi bila malo daljša, a zaradi boljše in hitrejše ceste tudi veliko hitrejša. Take napake se najraje zgodijo takrat, ko iščemo neko dolgo pot z izogibanjem avtocest in plačljivih cest.

Pomagajmo si sami

Izdelovalci digitalnih zemljevidov uporabljajo različne načine in prijeme za posodabljanje zemljevidov, tudi sami vozijo po cestah in ugotavljajo spremembe. Kljub temu nekaterih sprememb, zlasti kadar niso v velikih mestih ali na zelo prometnih cestah, ne uspejo kmalu vključiti v posodobljene zemljevide, saj nad vsem cestnim omrežjem le ne morejo imeti sprotnega pregleda.

Lahko pa jim uporabniki sami pomagamo s tem, da jih opozorimo na napake in pomanjkljivosti – v upanju, da jih bodo po takšni prijavi čim prej preverili. Oba največja proizvajalca digitalnih zemljevidov imata v ta namen postavljeno posebno spletno mesto s prijaznim in preprostim vmesnikom. Čim več je koristnih prijav, hitreje bomo imeli še boljše zemljevide.

Absolutno in relativno

Razlike v izračunanih poteh lahko nastopijo tudi zaradi razlik v algoritmih izračuna poti med posameznimi napravami. Uporabnik lahko izbira najkrajšo ali najhitrejšo pot do želenega cilja, pri nekaterih napravah tudi najgospodarnejšo ali tisto z najlepšimi razgledi, toda različne naprave bodo na različne načine opredelile prednost posameznih vrst cest in različno razumele, kaj pomeni izbrano merilo poti. Zato tudi tukaj velja prejšnji nasvet: zdravega razuma ne more in ne sme odtehtati nobena naprava.

Brez energije ne gre

Morda ni odveč spomniti, da satelitska navigacija, enako kot vsaka druga elektronska naprava, odpove, če ji zmanjka električnega toka ali energije v bateriji.

Lastniki vgrajenih sistemov nimajo teh skrbi, tudi med vožnjo napajalnik za samostojne naprave ni daleč, a uporabniki satelitske navigacije na prostem tega nikakor ne bi smeli spregledati. Razlog več, da papirnatih zemljevidov le še ne vržete v smetnjak.