Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Petek,
12. 4. 2024,
10.31

Osveženo pred

1 mesec, 2 tedna

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 0,69

Natisni članek

zdravje slovo bolezen rak COVID-19 Pisma bralcev

Petek, 12. 4. 2024, 10.31

1 mesec, 2 tedna

Pisma bralcev

Ko bi mu le lahko samo še enkrat dala roko (prekleti covid-19)

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 0,69
sveča | Foto Guliverimage

Foto: Guliverimage

Ne vem, zakaj je tako težko izliti svoje občutke ven, na list papirja. Mogoče se bojim, da bom s tem razgalila svojo dušo, ki tiho trpi. Vsi ti pretekli dogodki in vsi ti izzivi me počasi ubijajo, ubijajo mojo dušo in telo. Toliko stvari se je nabralo, da se mi zdi, da mi bo počilo srce od vsega in od žalosti, ki se nabira v meni, pa nikakor ne morem tega pustiti za seboj.

Vedno mi novi izzivi obračajo življenje na glavo in mi ne dajo, da končno zaživim. Vse še nekako premagujem, pa vendar ene stvari v življenju ne moreš premagati. Smrti.

Takrat sem se šele začela zavedati, kako krhko je naše življenje, ko je moj mož zbolel za rakom. Tisti trenutek si nisem niti v najbolj morečih sanjah predstavljala, kako bo njegova bolezen obrnila moje življenje na glavo in da se bo moje življenje za vedno spremenilo.

Sploh se nisem zavedala, da gre človek dejansko v pekel in nazaj, ko enkrat takole zboli. Vse trpljenje, ki ga je ob takšni bolezni doživljala moja ljubljena oseba, moj mož, vse to trpljenje, vse padce in pobiranja sem doživljala z njim. Kolikokrat sem ga spremljala na onkološki inštitut in gledala, kako se zaradi mene trudi biti hraber, celo optimističen in prenesti vso bolečino in trpljenje od neštetih kemoterapij, obsevanj in raznih postopkov ob zdravljenju raka.

Še zdaj, ko se ozrem v tisti čas, mi je neznansko hudo, ker mu nisem mogla vsega tega trpljenja in borbe olajšati, samo nemočno sem lahko gledala to borbo, to moč, ki jo je imel v sebi, in upanje v ozdravitev. Nazadnje pa je kljub vsemu trudu in upanju na ozdravitev ta boj izgubil. Ker je takrat, ko je šel na onkološki inštitut še na zadnje zdravljenje, dobil (prekleti) covid-19. To je bilo zanj usodno.

Po dveh mesecih pozitivnih testov na covid-19, ko so ga sprejeli v bolnišnico Celje, pa ni bilo več upanja. Dokončno je izgubil ta boj, to moč, ki je tako dolgo tlela v njem.

Zaradi (prekletega) covid-19 se nisva mogla niti posloviti niti mu nisem mogla dati poljuba v slovo, saj sem morala k njemu oblečena  kot marsovec v zaščitno obleko, kot da grem na Mars, ne pa obiskat ljubljenega moža, s katerim sem bila dva meseca vsak dan v stiku, čeprav je bil pozitiven na covid-19.

Ko bi mu le lahko samo še enkrat dala roko, ga pobožala v slovo in on bi mi rekel kot vedno: "Metka, saj bo." Vsak dan sproti se zavedam, da tega časa nikoli več ne bo nazaj.

Dobri dve leti sta minili, odkar te ni več z menoj. Odkar mi nisi več rekel: "Metka, saj bo." Zdaj sama vem, moram se zavedati, da bo. Ker mora biti. Ker bom nekako poskušala živeti naprej, čeprav je hudičevo težko brez tebe.

Del mojega srca si odnesel s seboj, ta del bo vedno samo tvoj. Ostanek srca bom poskusila nekako umiriti in najine spomine vanj zakleniti. Poskusila bom iti življenju naproti, saj mi je dober prijatelj odprl oči, ko mi je rekel, da imamo le eno življenje. Obrnila bom list papirja in začela pisati novo zgodbo v upanju, da bo zgodba lepa.

Ne vem, če se najde v tej novi zgodbi tudi kakšna simpatija, mogoče nekoč, kdo ve. Vem pa, da bom začela zopet živeti, kajti samo eno življenje imam, zato ga bom začela živeti, ne bom se več skrivala za žalostjo in obupom. Čuvala bom spomine, ki so zaklenjeni in živijo v mojem srcu. Rada bi napisala nove spomine, nova doživetja in končno začela spet živeti.

S tem ko začneš po tragični izgubi spet živeti, nikakor ne pomeni, da boš kadarkoli pozabil na življenje in spomine, ki so odšli. Vse to nosiš večno v srcu, na vseh poteh, kamorkoli greš. Vseeno pa moraš nekako najti v srcu prostor za nove dogodivščine, za nove poti, kajti le tako boš zmogel spet najti sebe. Včasih je dovolj le en korak, le en namig.

Kotnik Metka, Slovenske Konjice

Ne spreglejte