Zločini na kolesu

Doma imamo na hladilniku pritrjeno obledelo razglednico, ki nam jo je poslala teta iz belega sveta. Na fotografiji je vesel Kitajec, ki poganja kolo, na katerem sedijo štirje otroci – dva na vodoravnem delu okvirja, dva na zadnjem prtljažniku. Pod fotografijo piše: Tisti, ki ima denar, nima pa otrok, ni bogat; tisti, ki ima otroke, nima pa denarja, ni reven.

V Sloveniji smo od Kitajcev ne le naprednejši, ampak tudi bogatejši, zato se že vsak študent vozi z avtom. Potem se hitro zgodi, da okoli fakultet zmanjka parkirnih prostorov. Toda, študent, ne bodi len, vselej najde pravo rešitev in, če ne gre drugače, zaparkira avto na najbližji travnik. To spravi v hudo zadrego mestne redarje, ki na zasebnem travniku ne morejo posredovati s famoznimi samolepljivimi plačilnimi nalogi. Pregovorno genialni se spomnijo prave rešitve. Prekrškarja počakajo na cesti in ga oglobijo zaradi umazanih pnevmatik. Tisoč evrov, carska kazen. Na pristojnem direktoratu zatrjujejo, da višina kazni učinkuje preventivno, obenem pa s tem varujejo naraščajoče število motoristov in kolesarjev.

Kot prepričan mestni kolesar sem vladi zelo hvaležen za to skrb. Mogoče bi si sicer bolj želel varnejših in bolj razvejanih kolesarskih stez, ampak kdo bi podarjenemu pokroviteljstvu gledal v zobe. Imam zelo podobno kolo kot Kitajec na razglednici, imam tudi štiri otroke, a več kot enega naenkrat si le redko privoščim peljati na kolesu; nočem izzivati revščine.

Zadnjič sva se zgodaj zvečer z najstarejšim "na štangi" po kolesarski stezi peljala s treninga proti domu. Dokaj dramatično naju ustavi policijski kombi: ven skoči gologlav policist, takoj nato še drugi, ki si na hitro povezne kapo na glavo. Gledala sta precej krmežljavo, kot da sta se zaradi naju zbudila iz dremeža pravičnih.

Prvi policist mi je razložil, da sem v prekršku, ker vozim otroka na kolesu, drugi mi je pojasnil, da sem v prekršku, ker nimam luči, tretji, za volanom, ki je preverjal mojo identifikacijo (tudi osebnega dokumenta nisem imel s sabo), pa se je raje zatopil nazaj v svoj supersonični mobilni aparat. Policist brez kape je sedel za mizico v kombiju, mrzlično brskal po priročni izdaji prometnega zakona, končno uspel spisati plačilni nalog, spet izstopil iz kombija in mi izročil dokument.

Šele tedaj sem, ker se mi je preveč približal, ugotovil, da očitno ni zaspan, ampak pijan, ker je prav nič policijsko zaudarjal po alkoholu. Odmaknil sem se od njegovega zadaha, on je to razumel kot znak moje vdanosti v usodo in je avtoritativno povzel: "Za vožnjo druge osebe na kolesu 80 evrov, za vožnjo brez luči 80 evrov, če plačate v osmih dneh je polovično, če se boste pritožili, vam bomo zaračunali še to, da ste bili brez dokumentov." In so se zmagoslavno odpeljali.

S stisnjenimi zobmi sem plačal polovično in se ob tem jezil na svoj že zdavnaj strohneli uporniški duh, zaradi katerega bi se nekoč z vso gorečnostjo spravil dokazovati (komurkoli že, policistom, ki so me ustavili, ali pa sodniku za prekrške – seveda mi v nobenem primeru ne bi uspelo), da je vožnja s kolesom brez luči in z otrokom "na štangi" manj nevarna in družbeno škodljiva kot vinjen policist v akciji. Ampak, očitno, tako kot mene, ubogega kolesarja, redarji in policisti varujejo pred blatnimi pnevmatikami avtomobilov, tudi nekoga drugega, še šibkejšega člana družbe, varujejo pred mojimi kolesarskimi zločini. Mogoče kar sebe in svoj proračun.

Govori se, da že na Martinovo ni bilo prometno-policijskih zased, ker je vladi za takšne podvige preprosto zmanjkalo denarja. Kitajci nimajo pojma, denar res leži na cesti.