Življenje po recesiji

To životarjenje se kaže na mnogo različnih načinov. Številke ga prikazujejo nekako takole: konec preteklega leta je bilo na območju evra dobrih 10 odstotkov aktivnega prebivalstva brezposelnih, kar znaša približno 16,5 milijona.

Toda obstaja država v samem osrčju Evrope, ki životarjenja ne pozna. Ravno nasprotno, gre ji tako dobro kot že dolgo ne. Jasno, ta država je Nemčija, novi svetilnik Evrope. Nemški izvozniki so lani zaslužili več kot 1.000 milijard evrov, kar je 11,4 odstotka več kot leta 2010. Brezposelnost znaša 5,5 odstotka, kar pomeni, da je na najnižji ravni po združitvi. Vse kaže, da ji ti nadvse impresivni podatki že sami po sebi dajejo zadostno pravico, da deli lekcije preostali Evropi. Merklova je tako povsem v svojem slogu že podala lakonično rešitev težav: Schuldenbremse, dolžniška zavora. Ker pa se to sliši tako … no ja, nemško, ji je Sarkozy takoj pritekel na pomoč: règle d'or, zlato pravilo se brez dvoma sliši mnogo bolj imenitno. Francozi celo takrat, ko brcnejo človeka v glavo, to storijo v takem slogu, da postane vsakršna zamera v tem kontekstu malodane znamenje nevljudnosti. In ko zdaj protestniki po vsej Evropi vpijejo "Ne bomo plačali vaše krize!", jim njihovi nemški kolegi, ki zaradi prevelike zaposlenosti niti nimajo časa za protestiranje, odgovarjajo: "Ne bomo plačali vaših dolgov!" (Zdi se, kot da nemški delavci še zmeraj živijo v tisti pesmici, ki se je v osemdesetih veliko predvajala tudi v Sloveniji in se je prav lepo vklapljala v brigadirsko vzdušje takratnega časa – refren je šel približno takole: Jetzt wird wieder in die Hände gespuckt, wir steigern das Bruttosozialprodukt. (Zdaj bomo pa spet pljunili v roke in povečali BDP.)

Ampak zanimivo, obstajajo znamenja, da celo v Nemčiji ljudje nekako niso najbolj zadovoljni s trenutnimi razmerami. Ko je pred tedni Spiegel objavil povzetek neke raziskave javnega mnenja, se je pokazalo, da več kot polovica vprašanih misli, da bi bilo trenutno gospodarsko ureditev treba temeljito spremeniti, saj naj socialna tržna ekonomija ne bi delovala več tako kot včasih. Pravzaprav imajo kar dobre razloge za nezadovoljstvo: celo pri Nemški zvezni banki priznavajo vlogo, ki jo je v zadnji dekadi pri povečanju izvoza igrala večja cenovna konkurenčnost. Kakšna inovativnost neki! Stvar je bolj enostavna, v tem obdobju niso plače delavcev v nobeni drugi evropski državi rasle tako počasi oz. pogosto celo nazadovale. Poleg tega je dobro dokumentirano, da se je izvoz občutno povečal ravno ob uvedbi evra. Skratka, Nemčija je lahko toliko izvažala, ker je na drugi strani tako malo uvažala.

Kdo ima potem največjo korist od "nemškega čudeža"? Ali drugače: kdo si prilašča nemški uspeh? Dejstvo, da se socialne razlike samo še povečujejo, pove samo po sebi vse. Toda ali je potem pametno, da hoče Nemčija zdaj svoj socialno-ekonomski model vsiliti tudi preostali Evropi? Se pravi, ali je to pametno za samo Nemčijo? Vsekakor je razumljivo. No, Joseph Stiglitz je v tem kontekstu uporabil izraz "samomorilski pakt". Če hočeš nekaj izvažati, moraš imeti nekoga, ki ti bo to kupil. Da pa ti bo to nekdo kupil, mora ta "nekdo" imeti plačo, s katero si bo to lahko privoščil – v nasprotnem primeru mu moraš najprej zagotoviti posojilo.

Ravno prejšnji teden je bilo v nemškem Financial Timesu mogoče prebrati, da se nemški izvoz že počasi upočasnjuje. Očitno čaka Evropo še nekaj let životarjenja. Morda celo, bog ne daj, desetletij. Nanj se bo morda na koncu tako navadila, da bo v njem videla nekaj povsem običajnega in vsakdanjega. Ali se bo životarjenje tako spremenilo v življenje? Ali pomeni konec krize sprijaznitev s takšnim stanjem?