Zgodba o politični vrlini

Najpomembnejša vprašanja bi bilo mogoče formulirati nekako takole: kje tiči razlog, da gre v Sloveniji že kar nekaj časa vse tako narobe? Zakaj je država v vse slabši kondiciji? In nazadnje še vprašanje vseh vprašanj: kaj storiti, da bo bolje? Mimogrede, predpostavka teh razmislekov je, da največji problemi niso ekonomske, marveč politične narave. To pomeni, da bo vsako kolikor toliko uspešno reševanje ekonomskih križev in težav mogoče šele tedaj, ko bodo ustrezno rešene politične.

Gre torej za to, da je nekaj hudo narobe z aktualnim političnim režimom, tj. demokracijo. Kot je znano, demokracija na normativni ravni pomeni politični sistem, v katerem ima suvereno oblast po definiciji ljudstvo. Že Montesquieu je ugotovil, da je demokracija edini režim, v katerem nastopa ljudstvo v vlogi monarha – v vseh drugih je namreč podložnik. Ljudstvo pa je lahko suvereno le v primeru, da ima zagotovljeno pravico do glasu, s katerim izraža svojo voljo. Volja suverena in suveren sta v tem smislu isto.

Montesquieu je v svojem delu O duhu zakonov (De l'esprit des lois) – gre za eno od najbolj vplivnih del v zgodovini evropske politične misli, ki je med drugim zelo močno zaznamovalo tudi razmišljanje t. i. ustanovnih očetov ZDA – povlekel zanimivo razliko med naravo neke vlade in njenim načelom. Na kratko: narava je to, kar neko vlado kot tako naredi v njeni takšnosti, kar tvori njeno specifično strukturo, načelo pa to, kar jo poganja oz. zaradi česar deluje. Se pravi, načelo sestavljajo človeške strasti, zaradi katerih je delovanje vlade bodisi učinkovito bodisi neučinkovito. Povedano konkretneje: če je narava demokracije v tem, da ima suvereno oblast ljudstvo, je njeno načelo v politični vrlini, sestavljeni iz mozaika tradicionalnih republikanskih vrednot, kot so patriotizem, favoriziranje javnega interesa na škodo zasebnega, brzdanje egoističnih vzgibov itd. (Gre torej za nasprotje vsega tistega, kar danes zagovarjajo randistični liberalci.)

Če se vse skupaj produktivno poenostavi, je Montesquieujevo načelo oz. vrlino mogoče razumeti kot temelj zaupanja, iz katerega potem pametni politiki ustvarjajo svoj kapital. In večje kot je to zaupanje, lažje izpeljujejo vsakokratne politične programe – in obratno.

V tej perspektivi se glavni problem Slovenije potemtakem ne kaže v tem, da suverena ne bi bilo mogoče prepričati v nujnost varčevanja, ampak v tistih, ki ga prepričujejo – argumenti sami na sebi pri tem niti ne igrajo kakšne odločilne vloge. Z drugimi besedami, glavni problem so politiki, ki ne znajo pojasniti izvora svojega premoženja, bankirji, ki vidijo smisel varčevanja v svojem udobnem življenju, elita, ki se obnaša kot največja drhal … Dejstvo je, da so zaradi vseh teh pojavov upori in blokade s strani suverena seveda povsem razumljivi in konec koncev tudi ne povsem nepričakovani.

Nekateri politični analitiki so za razpad vlade okrivili neodgovorne predsednike koalicijskih strank, ki da se gredo ceneno moraliziranje itd. Njihov kvazimachiavellistični argument gre nekako v to smer: obstaja možnost, čeprav minimalna, tj. zanemarljivo majhna, tako rekoč hipotetična, da je premier res kdaj storil tudi kaj takega, kar na prvi (vsekakor nadvse površen) pogled spominja na korupcijo, ampak to v tem trenutku res ni pomembno, kajti gre vendar za Slovenijo … To kaže na popolno nerazumevanje stanja stvari. Seveda bi bilo naivno misliti, da morala ne more biti zelo priročno politično orožje (praviloma dvorezno, kar pomeni, da se lahko z njim zelo dobro ureže tudi tisti, ki ga uporablja, poleg tega pa je njegova učinkovitost precej odvisna od vsakokratne situacije). No, v tem konkretnem primeru je imelo moraliziranje zelo trdno podlago v situaciji na ulicah. In dejstvo je, da se v takšnih okoliščinah učinkovito izvajanje reform hitro spremeni v pobožno željo.

Bistvo vsega skupaj je torej v tem, da imaš lahko še tako genialen program za izhod iz krize, sanacijo bank, odpiranje novih delovnih mest itd., če ne uspeš pri suverenu vzbuditi vsaj minimalnega zaupanja in ga pripraviti do tega, da jezno stisne zobe, ni vreden niti papirja, na katerem je napisan. Ali bo to zaupanje znala vzbuditi nova mandatarka, je v tem trenutku seveda vsaj dvomljivo.