Zavožena tranzicija

Bizarni finale Proces "očiščevanja politike", ki naj bi pometel s korupcijo in preostalimi negativnimi praksami, predvsem pa odstranil oba tedaj vodilna politika – Janšo in Jankovića – s političnega prizorišča, je pred dnevi doživel svoj bizarni finale: medtem ko je prvi po pravnomočni obsodbi na pragu zapora, se je drugi zmagoslavno vrnil na vrh "svoje" stranke (o tem, da je še vedno trdno zasidran na županskem položaju v prestolnici, seveda ne gre izgubljati besed). Spopad za predsedniški položaj v Pozitivni Sloveniji se je tako izkazal za čisto farso, ki so jo zrežirali vselej isti zakulisni centri moči, namenjena pa je bila ponovni prerazdelitvi njihovih političnih eksponentov.

V trenutnem položaju je t. i. politična nestabilnost kot posledica razpada koalicije, pred katero svarijo vladajoči politiki in dominantni mediji, relativno majhna težava. Veliko večja težava je drsenje države v smer z demokratično fasado zamaskiranega avtoritarizma v stilu Putinove Rusije.

Ponovitev farse Obsodilna razsodba v zadevi Partia, ki jo je izreklo višje sodišče, za poznavalce razmer v slovenskem sodstvu ne more biti kakšno večje presenečenje. To pa nikakor ne pomeni, da je po svoji vsebini kaj manj absurdna ob tiste, ki jo je sproduciralo sodišče na prvi stopnji. Tako še vedno ni nikjer zapisano, kdaj, kje in kako naj bi Janša prejel famozno obljubo podkupnine. Gre za sklepanje v stilu: Zagožen se je pogovarjal s predstavniki Patrie, hkrati pa je komuniciral z Janšo, ergo – Janša je usmerjal Zagožna. Ne da bi bilo sploh karkoli znanega o tem, kakšna je bila konkretna vsebina njune komunikacije. Tako da takšna razsodba ni nič drugega kot konstrukt.

Še posebej problematično je, da ob takšnih ohlapnih formulacijah kaznivih dejanj in tako ohlapnih "dokazih" obtožencem sploh ni bila omogočena poštena obramba. In ob tem višje sodišče na nekem mestu v svoji razsodbi obtoženi strani očita, da ni predložila ustreznih dokazov. Kot da ne bi obstajala domneva nedolžnosti, ki je v civiliziranem svetu eden od temeljev pravne ureditve. Zahtevati od obtožencev, da morajo dokazovati svojo nedolžnost zoper fantomske obtožbe državnih organov, je nekaj, kar je skladno z orwellovsko logiko nezmotljivosti oblasti. Tej so sledili totalitarni režimi, ne glede na svojo politično barvo.

Pri tem ne gre zgolj za usodo Janeza Janše. Gre za to, da je ob takšnih dokaznih standardih vsak državljan lahko žrtev represivnih posegov države. Če je lahko vodja največje opozicijske stranke obsojen na tak način, je lov na nasprotnike centrov moči, ki obvladujejo pravosodje, odprt. Konec koncev Janša ni edini, ki je predmet kazenskega pregona. To velja za vrsto nekdanjih politikov, intelektualcev, novinarjev, ki pripadajo "napačni" politični opciji ali pa so zgolj kritični do tistih, ki menijo, da so abonirani na oblast.

Najšibkejša točka tranzicije Ponovno se je pokazalo, da je sodstvo ena najšibkejših, če ne najšibkejša točka slovenske tranzicije. Očitna je njegova politična instrumentaliziranost. Pogosto se mu je očitalo neučinkovitost, češ da sodni postopki potekajo predolgo. Vendar je še bolj kot to problematično kontinuirano prakticiranje dvojnih standardov. Medtem ko nekatere obsojajo brez trdnih dokazov, pa ni bil do zdaj še nihče obsojen za množične kršitve človekovih pravic v času komunističnega režima. Kot tudi ne denimo za uničenje arhivskega gradiva ob njegovem koncu. Ali za slabljenje obrambne moči novonastajajoče države (spomnimo se oddaje orožja slovenske teritorialne obrambe poznejšemu agresorju). O teh dejanjih obstaja bistveno več gradiva kot pa zgolj posamezni "indici".

Formalni obstoj politične tekme, ki omogoča državljanom politično izbiro, nikakor ni dovolj za to, da demokracija uspešno deluje. Je nujni, a ne zadostni pogoj za to. Obstajati morajo mehanizmi, ki omogočajo čim bolj pošteno politično tekmo. Če teh ni, je demokracija deformirana. Kaj pomagajo volitve in večstrankarski sistem, če lahko določena politična grupacija z nadzorom nad mediji manipulira z javnim mnenjem, z nadzorom nad gospodarstvom in financami podkupuje svojo klientelo ali celo z nadzorom nad pravosodjem izloča politične tekmece.

Pri zagotavljanju pogojev za enakopravno politično tekmo je ključen obstoj pravne države. Ta pa v Sloveniji očitno ne deluje. Glavna napaka slovenske tranzicije je bila storjena s tem, ko ni bila izvedena lustracija. Naivno je pričakovati, da lahko isti ljudje, ki so bili opora zatiralskemu komunističnemu režimu, prevzamejo vlogo varuhov demokratičnih načel. Gre za ljudi, med katerimi prevladuje "korporativistična starorežimska miselnost", kot jo je označil ustavni sodnik Jan Zobec. Sama sprememba pravil ni dovolj, če jih ljudje, ki so zanje odgovorni, niso sposobni in/ali pripravljeni udejanjati. Dokler pravosodje in druga strateška področja ne bodo delovala v skladu z demokratičnimi principi, bo slovenska tranzicija ostala ne samo nedokončan, ampak v mnogo pogledih zavožen projekt.