Sreda, 23. 12. 2015, 10.58
8 let, 8 mesecev
Zakaj ostajamo revni: Kobilarna UKC
Plazovi pozivov k ministrskih odstopih z vseh strani ne morejo biti naključni.
Kar pa ne pomeni nujno političnega zarotništva, čeprav so se vladni politiki od prizadetih ministrov do premierja (da o Karlu Erjavcu ne govorim) takoj odzvali z nekoliko paranoično predpostavko sovražnega ozadja, ki mu vlada ni povšeči. "Ker dela dobro, ker moti lobije!"
A bodimo resni, tisočerim slovenskim interesnim združbicam, ki si že vse od nastanka države vešče spletajo svoje birokratske monopole, da bi jim bilo udobno brez naprezanja in pretresov (in da s tem objektivno zmanjšajo funkcionalnost države in povečujejo nacionalno revščino), nič ne ustreza bolj kot način vladanja zdajšnje koalicije.
Njena gesla po sistemskih rešitvah za postavitev vsakega kurnika in čiščenja vsakega pasjega iztrebka so angelska glasba za vešče birokratske mačke! Ti znajo interese svojih združb, od dimnikarjev do smetarjev, od računalničarjev do pravnikov, zdravnikov, šolnikov … spretno prilepiti k vedno novim pravilnikom, resolucijam, zakonom. "Z vsakim novim zakonom nas je malo več, z vsakim imamo državljani več stroškov in večjo draginjo."
Dokler je preživetje bolnišnice namesto od zadovoljnih pacientov odvisno od političnega lobiranja za cene in pavšale, toliko časa se ne pritožujte zaradi zdravstvenih lobijev – ljudje se imamo pravico boriti za tisto, od česar preživimo. In to točno na način, ki je v danem sistemu za preživetje najuspešnejši.
Ko je kitajska partija v borbi proti podganam začela ljudi nagrajevati s pestjo riža za vsako prineseno podgano, so Kitajci menda začeli namesto riža gojiti – podgane. Če bi jim partija pustila presežke riža, bi se ljudje brez nagrad sami znebili podgan, država pa lakote.
Dokler se naši vladajoči v želji po političnem obvladovanju celotne družbe (brez tveganja osebne odgovornosti) oklepajo prav(n)overnega birokratizma, si lahko monopolne slovenske združbice vedno udobneje postiljajo. V trenutni odsotnosti voditeljske avtoritete jim še na nejevoljo (ne)močnih oblastnikov ni več treba paziti.
Hipoteza o lobijih, ki se upirajo vladi, ker dela dobro, ne bi mogla biti bolj zgrešena. Na prostem trgu političnega birokratizma so edine nemočne in nepovezane žrtve davkoplačevalci, ki so v tej vlogi vedno revnejši.
Standard ljudi, ki izhaja iz njihovih zaslužkov, se preprosto ne sklada z draginjo, ki jo po zgledu ureditev gospodarsko uspešnejših in bogatejših držav vsiljuje birokratska država, ki želi sanjati svoje evropske sanje, pa če vse crkne. Kdo bo plačal vse te evropsko strukturirane cene komunale, elektrike, zemljišč, parkirišč, trgovskih marž, vrtcev itd., če se s svojimi plačami ne moremo dvigniti z Balkana? Edini test vlade je, koliko se bodo uspele dvigniti plače, ne pa, koliko se bo povečala draginja.
Zato ljudje ob pogledu na svoje plače in draginjo, ki jo prinaša birokratski monopoli državnih storitev, preprosto vedo, da se škarje zapirajo in gnev valijo na tiste, ki naj bi v zadnjem letu kaj temeljitejšega spremenili, pa niso. Zato temeljni razlog za množične zahteve po odpoklicih ministrov vidim v gnevu ljudi, ki v draginji zbirokratizirane države ne vidijo več perspektive za svoje plače. V stiski padajo zavore, narod, ki mu politiki ne znajo zarisati perpektive in poti (kar je osnovna naloga politikov), postane grob. Z naraščajočim grobijanstvom pa izgubljamo vsi.
Bodoči mandatar je bil praktično brez ljudi s kakršnimikoli vladnimi izkušnjami, država pa še vedno v histeriji bančnih lukenj in grozečih bankrotov podjetij in celih družbenih sistemov. Obenem bodoči premier ni imel najmanjšega znanja in predstav o finančnih vidikih grozečih ujm. Zato si, razumljivo, ni mogel niti zamisliti selitve na Gregorčičevo brez javnosti dobro zapisanega finančnika z vladnimi izkušnjami – vsaj brez Mramorja ne, če že Mrak ni bil za.
Ob uvidu, kako zelo zaželena in nujna oseba je za novo vlado, je potem lahko bodoči finančni minister nonšalantno vplival na izbore bodočih ministrov s stališča svojih finančnih okvirjev. Vsak bodoči minister je moral vnaprej pristati na "Mramorjevo formulo" in če ni, je pač odpadel kot kandidat. Posledično so to, kar se zdi, da je vlada, v resnici samo sektorji razširjene finančne uprave. Temu ustrezna je bila tudi izbira ministrov – namesto izkušenih praktikov – reformistov, ki jih glede na predvolilno retoriko SMC o spremembah sprva ni manjkalo, so prišli strankarski vojaki, ki so bili v zameno za ministrsko oblast, čast in plačo pripravljeni "razumeti" višje politične (finančne) koristi in čakati na ugodnejše čase.
Zato so v vladi ostali strankarski politiki po dolžnosti, ki so bili pripravljeni pokimati Mramorjevi formuli in si misliti, da se bo že nekako izšlo; in se pred ljudstvom malo sprenevedati s študijami in čakanji na evropske razpise ter še kako leto ali dve ostati pri tistem, ker je hiberniralo že dvajset let. Dokler "finančna kriza" ne mine.
V temelju za zdajšnji plaz po odstopih ministrov torej niti niso krivi posamezni ministri, ampak politična preračunavanja ob sestavljanju vlade. Velika napaka je bila na ministrska mesta nastaviti ljudi zgolj zaradi pripravljenosti, da bi varčevali, a brez znanja, kako bi to povezali s spremembami dela – reformami. Zato je zdaj, po dobrem letu, ljudem, ki jim življenje odrejajo posamezna ministrstva, postalo očitno, da so ne glede na ime ministrstva v resnici živeli pod prisilno finančno upravo.
Pri tem je zgodba vsakega resorja na svoj način posebna, skupno pa je, da so vsebine in reforme povsod potisnjene v kot, ker gre zgolj za pavšalno držanje finančnih uzd s strani politikov, ki se z vsebino posameznih resorjev ne ukvarjajo, ker jo večinoma niti niso zmožni razumeti. Posledica nerazumevanja vsebin je odsotnost reform.
Za približevanje finančnih načrtov ZZZS realnemu življenju bi bil potreben dodaten denar – minimalna poštenost in moralnost do slovenskih zavarovancev zahteva, da bi se to brez odlašanja in odstopanj uredilo vsaj v meri, ki je zdravstveno še dopustna – ali pa nimamo delujočega javnega zdravstva. Vsote za to bi bile malenkost tistih za sanacije bančnih izgub.
Hkrati bi tak dodaten denar sposobnemu zdravstvenemu ministru dal v roko korenček, s katerim bi lahko bolnišnice potisnil v tekmo za konkurenčno izvajanje zdravstvenih storitev. S takim korenčkom bi bilo mogoče primorati dobro vodene bolnišnice v finančno samostojnost, slabo vodene pa bi zaposleni v strahu za plače in službe prisilili, naj se priključijo uspešnejšim. Po nekaj letih bi dobili uspešne bolnišnice s konkurenčnimi cenami in izdelanimi katalogi storitev za mednarodni trg. Nekaj podobnega trenutno izvajajo na Hrvaškem.
Naša opevana cenovna učinkovitost je podobna cenovni učinkovitosti brezposelnega tridesetletnika, ki vedri v hotelu Mama, dela prek študentske napotnice in si toči bencin z očetovo kreditno kartico. Njegova stroškovna analiza bi morda res pokazala, da je cenejši od povprečnega domačega kužka – ampak je to zares tisto, kar si želimo pri tridesetletnem mladeniču? Revščino? Malega, ubogljivega in cenovno ugodnega kužka? Z opravilno sposobnostjo nemočnega klošarja, ki mu z masko lažne solidarnosti prikrivamo njegovo bedo in nefunkcionalnost?
Če so torej naše bolnišnice stroškovno tako zelo učinkovite, zakaj jih ne oblegajo tujci, saj niso nori, da ne bi izkoristili prilike? In zakaj imajo bolnišnice pri svoji stroškovni učinkovitosti izgube, saj je zdravstvena industrija vendarle med najbolj dobičkonosnimi na svetu?