Ponedeljek, 8. 10. 2018, 4.05
6 let
Veronika Podgoršek: Starši zlorabljenih otrok morajo pomoč najprej poiskati zase
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,08
3
Dr. Veronika Podgoršek je doktorica znanosti s področja družinske in zakonske terapije.
V preteklih dneh nas je pretresel dogodek domnevnega trpinčenja oziroma surovega ravnanja z otroki v varstvu za otroke. Številnim posameznikom so se ob vsem dogajanju porajala številna vprašanja. Predvsem s psihološkega vidika, kaj to pomeni za otroke in kakšne bodo posledice. V nadaljevanju pa, kako se s situacijo spoprijeti.
Ko govorimo o posledicah najrazličnejših zlorab, čeprav se zgodijo zunaj družinskega okolja, nikakor ne moremo reči, da se ni zgodilo nič, ko se enkrat stvar konča in so otroci nazaj v toplem starševskem objemu. Dejstvo namreč je, da se je to zgodilo.
Kako bo določen dogodek zaznamoval posameznika, je resnično močno odvisno od tega, kako se bo z nastalo situacijo spoprijel in vsekakor tudi od posameznika. Vemo, da neki "primerljiv" dogodek lahko nekoga izredno močno zaznamuje, drugega pa manj ali na videz skorajda nič.
Ob tovrstnem dogodku, ko gre za zelo majhne otroke oziroma otroke v predverbalni dobi, pogovori nekako odpadejo, saj otroci zgolj vsebine besed ne morejo razumeti ali je ponotranjiti. V prvi vrsti je zato potrebna pomoč staršem. Njih v takšni situaciji v karseda največji meri preplavijo občutki krivde, zato imajo nemalo težav predvsem s seboj.
Starši zlorabljenih otrok morajo v prvi vrsti pomoč poiskati zase
V primerih, ko se nekdo močno ukvarja s seboj in svojimi težavami, je dejstvo, da v polni meri ne more pomagati drugemu. Kaj šele otroku, ki potrebuje to, da starši zanj razdelajo težka čustva in mu jih podajo v sprejemljivejši obliki. Otroci potrebujejo umirjenost, ki se čuti.
Starši zlorabljenih otrok morajo v prvi vrsti poiskati pomoč zase, poudarja psihoterapevtka Veronika Podgoršek.
Zato morajo starši zlorabljenih otrok v prvi vrsti poiskati pomoč zase. Ko bodo predelovali svojo stisko, bodo lahko ob tem karseda najbolje pomagali svojim otrokom. Lahko celo tako, da posledice na koncu dejansko ne bodo vidne.
Ko bodo otroci dovolj miselno dozoreli, bo o dogodku treba tudi spregovoriti, da se stvar umesti. To bo potrebno tudi v primeru, če se bodo pozneje v življenju pojavljale določene težave (strah pred temo, strah pred zaupanjem in bližino, bulimija ali anoreksija ...) in stiske.
Takrat je treba poiskati strokovno pomoč in ponovno "spomniti" na travmo, ki se je zgodila v otroštvu in se je oseba v najstniških letih ali odrasli dobi kot takšne ne spominja. Spomni pa se je telo, saj so bili otroci v konkretnem primeru prizadeti, zlorabljeni v enih izmed najbolj primarnih fizioloških potreb, kot sta spanje in hranjenje.
3