Velika Britanija in Evropa

Prispevek so želeli še vizualno oplemenititi s srednjo sliko znanega triptiha Poslednja sodba Hieronymusa Boscha, vendar se jim je poskus tako ponesrečil, da so lahko samo veseli, ker Bog slabega okusa pač ni razglasil za greh. Sicer pa vsakdo ve, da so Nemci v evropski družini vizualno gotovo eden od najmanj nadarjenih narodov. Ker se je Bog ustrašil, da ga bodo obdolžili prevelike pristranskosti, se jim je na koncu oddolžil tako, da jih je obdaril s smislom za glasbo. V katalogu sedmih smrtnih grehov se je na prvem mestu znašla Švica zaradi prikrivanja denarja. Sledi ji Francija, ki je že tako ali tako znana po svoji aroganci. Za njo je Grčija, človek lahko trikrat ugiba – seveda, zaradi lenobe. Irska se je v tej neslavni druščini znašla zaradi egoizma. Nemčijo so morali uvrstiti v katalog že zaradi politične korektnosti – obdolžena je licemerstva. Španci naj bi bili preveč požrešni. Zadnja je Velika Britanija, že dolgo enfant terrible srečne evropske družine, in sicer zaradi pohlepa. (Mimogrede, če bo kakšen zlonameren bralec v tem katalogu iskal Slovenijo, to češnjico na evropski torti, jo bo kajpada iskal zaman. V Evropi vsi vedo, da Slovenija nima nobenega omembe vrednega greha!)

Danes se zdi, kot da je "perfidni Albion" dokončno izgnan iz arkadijskega vrta EU, kjer kar mrgoli nevarnih kač. Tako se vsaj zdi. No, Merklova o tem ni preveč prepričana. Sarkozy še manj – v zadnjem intervjuje za Le Monde je na vprašanje, ali je legitimno, da Velika Britanija po vsem tem še ostane na skupnem trgu, odgovoril: "Potrebujemo Veliko Britanijo! Njen odhod bi pomenil veliko osiromašenje, vendar pa na srečo ni aktualen." Če človek bere britanski tisk, dobi občutek, da je država že izstopila iz EU. Kako je torej s tem?

Morda bi bilo bolje začeti z vprašanjem, ali je Velika Britanija sploh kdaj zares vstopila v EU. Se pravi, ali je bila Evropa zanjo morda kdaj kaj več kot le en velik trg? Namreč tisti trg, ki se zdaj vse bolj spreminja v en velik vprašaj. Zelo pomenljiva je izjava, s katero je Cameron utemeljeval svoje početje: "Moral sem vztrajati pri zasledovanju britanskega nacionalnega interesa." Lepo, le kdo bi mu lahko ob tako plemenitem cilju kaj zameril? Ampak kaj natančno mu pomeni ta britanski nacionalni interes? Nič drugega kot City, nekakšno Sodomo – s predpostavko, da velja Wall Street za Gomoro – bančnega sveta. Pri celotni zgodbi je najzanimivejše ravno to, da se s Cameronom v bistvu strinjajo tudi laburisti, ki so po eni strani sicer proti večjemu obdavčenju finančnega trgovanja, po drugi strani pa se načeloma zavzemajo za t. i. Robin Hood davek. Le kdo bi jih lahko razumel?

Takih nasprotij je v tej državi še veliko. Znano je, da so bili marksisti zmeraj nekoliko v zadregi zaradi dejstva, da je Karl Marx ravno tu našel nadomestno domovino, v kateri je ustvaril svojo največjo mojstrovino. Kar nekoliko čudno se zdi, da ni pokopan v Rusiji, kakor bi se najbrž spodobilo, ampak prav v Veliki Britaniji. Zanimiv je tudi njegov pogled na Britance: če so se mu zdeli Nemci nadarjeni za filozofijo in Francozi za politiko, je videl pri Britancih talent za – hm, ja, človek skoraj ne bi uganil – ekonomijo. In čeprav je že Oscar Wilde veliko povedal o njihovem (ne)okusu za literaturo, čeprav jih je že Nietzsche razglasil za najbolj nenadarjen narod za filozofijo (v Sloveniji, denimo, se nad njihovimi filozofi navdušujejo skoraj izključno ekonomisti), čeprav so bili tudi glasbeno zmeraj nekoliko inferiorni in so morali zato uvažati skladatelje iz nemških dežel, od Händla do Bachovih potomcev (tega dejstva ne more prikriti niti talent kakšnega Brittna), pa vseeno danes na račun angleščine prodajo najbrž največ knjig, poleg tega so bili na področju hi-fi zmeraj v samem vrhu. In navsezadnje, svetu so dali nogomet in Monty Python.

Kljub vsem njihovim napakam, ki jih resnično ni ravno malo, zlasti če jih primerjaš s Slovenijo, bi jih Evropa vendarle pogrešala. Ravno tako pa bi verjetno tudi sami, čeprav bi jih moral človek pošteno mučiti, da bi kaj takega priznali, pogrešali Evropo. Kdo ve, morda se bo tale zgodba nadaljevala z nepričakovano vrnitvijo izgubljenega sina.