Vaje v zmerjanju z elementi nacionalne anatomije

Za nekatere brez dvoma konec sveta, jok in stok, ker "dedni sovražnik" postaja vidni, tako rekoč organski del nacionalne anatomije, za druge nujni in celo nekoliko zapozneli korak pri ustvarjanju odprte in pluralne evropske družbe. Vsekakor poraz za vse tiste, ki se že dolga leta trudijo ustvariti podobo Slovenije kot alpske države, v kateri živijo katoličani, ki po definiciji poslušajo Avsenike, nosijo gorenjsko narodno nošo itd. Jasno, ena od najhujših psovk, ki jo lahko od teh ljudi slišiš, se skriva v na prvi pogled dokaj nedolžni besedi Balkanec. In v tem smislu so slovenski muslimani problematični vsaj v dvojnem smislu: prvič kot muslimani, drugič kot Balkanci. Seveda ni dvoma, da ima Slovenija med drugim tudi nekaj Alp, a po drugi strani ni prav tako nobenega dvoma, da tvorijo del Balkanskega polotoka Primorska, Notranjska in Dolenjska – meja, ki ločuje svetova, poteka po Krki. Če ima Wikipedija prav, gre kar za petino slovenskega ozemlja. Mnogi skušajo ta moment sicer zanikati, ga potlačiti, diskurzivno odstraniti iz nacionalnega tkiva, zato si izmišljajo vedno nove kriterije, po katerih bi bila celotna Slovenija zunaj Balkana. Predpostavljajo torej, da je Balkan nekaj sramotnega. Priznati je treba, da se je vedno našel kakšen prebivalec južne obale Krke, ki je pri obveznih osnovnošolskih vajah v zmerjanju podlegel temu pritisku in z molkom ter zavistjo v očeh opazoval brezhibno oblikovane lobanje svojih nadvse poduhovljenih srednjevropskih sošolcev. Večine pa pač balkanskost ne moti. Le zakaj bi konec koncev jih? Jih pa vsekakor moti nadležno posiljevanje z elementi alpske identitete. No, morda se bo zdaj, ko je tudi Hrvaška v EU, glede tega počasi kaj spremenilo. Vsakdo ve, da pri konstrukciji lokalnih in nacionalnih identitet vedno pomembno vlogo igra politika. In znano je, da dobi beseda Balkanec najbolj negativen prizvok ravno v ustih desničarjev, namreč tistih s slabimi manirami. Levičarji so pri teh stvareh praviloma skrajno previdni in zadržani. Najbrž je to tudi eden od glavnih razlogov, zakaj se v medijih tako pogosto ustvarja vtis, da je slovenska levica načeloma protievropsko naravnana, se pravi, da je širša evropska dimenzija identitete pri njej najmanj pomanjkljivo izražena. Tovrstni očitki so seveda absurdni. To se vidi že na povsem simbolni ravni: le kateri levičar se bo vendar odpovedal zastavi, na kateri je kar 12 peterokrakih zvezd? A to ni vse, na drugi strani se levičarji brez posebnih težav identificirajo tudi s himno. Le kako se ne bi, ali si je sploh mogoče zamisliti bolj levičarskega skladatelja, kot je bil Beethoven? Težko. Dejstvo je, da so izvedbe njegovih simfonij najbolj prepričljive ravno tedaj, ko poslušalec dobi občutek, da posluša orkester sanskilotov. Za kako levičarskega skladatelja gre, pove tudi podatek, da je v času največjega Stalinovega terorja predstavljal eno od redkih imen, ki si jih lahko uvrstil na spored povsem brez skrbi. (Zanimivo, Nemci se pred Leningradom kar niso mogli načuditi, kako radi imajo Sovjeti Beethovna.) Tudi sicer Beethoven predstavlja pravo zvočno oazo, v kateri si lahko vsakdo odpočije ušesa pred neprebavljivo alpsko godbo. Vse torej kaže, da v tem iskanju tiste "prave" identitete z vsiljevanjem alpskih elementov ne bo šlo. Tudi zgodba o krščanstvu zveni danes preveč arhaično in neprepričljivo. Brez dvoma je ta religija na narodu pustila neizbrisen pečat, tega ne more zanikati nihče, ampak to je v glavnem stvar preteklosti. Danes krščanstvo na nacionalni ravni ni nič več nekaj zavezujočega. Sekularizacija morda komu ni všeč, ampak vseeno je dejstvo, mimo katerega ne more nihče. Če tega v tem trenutku še ne vedo, bodo pa slej ko prej, vsekakor pravočasno, izvedeli tudi cenjeni muslimanski sodržavljani. Nasploh se ena od glavnih težav skriva že v samem nastavku tako razumljenega koncepta nacionalne identitete. Počasi se bo treba znebiti predstave, po kateri nekje obstaja skrita resnica slovenstva, ki jo je pravzaprav treba le odkriti in potem postati to, kar v svoji resnici kot Slovenec vedno že si. Takšno razmišljanje spada v muzej! V tem trenutku je brez dvoma mnogo bolj produktiven koncept nacionalne identitete, ki se veže na kreativni proces nastajanja, v katerem nacionalna resnica ni že nekaj vnaprej danega, pač pa nekaj, kar bo treba s skupnimi močmi počasi in potrpežljivo šele ustvariti. Z drugimi besedami: resnica nacije se mora kot taka šele uresničiti, v tem trenutku je še necela in zato neresnična. Skratka, treba bo razmisliti in se odločiti, kaj nacija sploh želi in hoče biti.