V iskanju izgubljenega smisla volitev

Nekje v ozadju se ves čas oglaša državljanska vest in muči razum s težkimi in zoprnimi vprašanji: koga voliti, ali sploh voliti, zakaj voliti.

Skratka, v razglabljanje o taktičnih zamislih različnih ekip se vedno znova od nekje vtihotapi tisto tesnobno vprašanje, ki ga pravzaprav ni mogoče uspešno ignorirati: v čem je sploh smisel volitev?

Nekateri skušajo najti izhod iz te zadrege z izigravanjem razuma proti samemu sebi, se pravi s pomočjo poglobljenih analiz in primerjav političnih programov različnih strank. Težava je v tem, da izkušnje ne ponujajo kakšne stabilne podlage, na katero bi se lahko oprla smiselnost tega početja. Ali kdo iskreno verjame, da politični programi kogarkoli v karkoli resnično zavezujejo? Ali je v Sloveniji odločilna motivacija volivcev vezana na program določene stranke?

Zakaj voliti? V liberalni demokraciji kakšnih večjih težav s tem vprašanjem pravzaprav ne bi smelo biti. Načeloma ima vsak državljan vedno vsaj dve možnosti: bodisi voli "za", s čimer se npr. posredno vpiše med soavtorje zakonov, ki bodo bolj ali manj opazno vplivali na njegov vsakdanji način življenja, bodisi se odloči "proti" in volitve uporabi kot instrument nadzora političnih elit in obvladovanja njihovega poželenja po oblasti.

Težava nastane, ko se izkaže, da s to tradicionalno taktiko ni mogoče zapolniti praznine, ki je nastala zaradi odsotnosti smisla. Postavi se vprašanje o samem vprašanju: ali dejstvo, da se vprašanje o smiselnosti volitev tako vztrajno ponavlja, ne kaže na neko (potencialno usodno) zadrego s samo demokracijo?

Če torej državljani v demokraciji – natančneje v liberalni demokraciji! – ne verjamejo več, da njihovi glasovi v resnici štejejo, da z njimi pomembneje sooblikujejo politične procese, potem gotovo ni povsem neutemeljena domneva, da morda ne verjamejo več v demokracijo.

To lahko pomeni dvoje: prvič, ali ne verjamejo več v demokracijo kot tako, drugič, še zmeraj sicer verjamejo v demokracijo, ne verjamejo pa, da živijo v njej.

Mimogrede: ko človek danes posluša govore slovenskih in evropskih politikov o demokraciji, se nehote spomni na govore jugoslovanskih komunistov v 80. letih o socializmu – zdi se, kot da so besede izgubile vsakršno težo in zdaj prosto lebdijo v sferi medijske poljubnosti.

Iskanje demokratičnega zgleda Vsakdo ve, da so za vprašanja o demokraciji in njenem smislu najbolj pristojni Američani. No, včasih na to morda kdo za trenutek tudi pozabi – v tem primeru ga na srečo ljubeznivo spomnijo na kakšnem sprejemu ameriškega veleposlaništva.

Neka logika tukaj vsekakor je, spomniti se je namreč treba samo vloge, ki so jo ZDA odigrale med drugo svetovno vojno in po njej. Gotovo ne bi bilo korektno zanikati pomena njihovega angažmaja, pozabiti, za kaj vse jim je lahko Evropa hvaležna. Vendar pa upoštevanje tega dejstva nikakor ne more zaustaviti dvoma o tem, da lahko ZDA še vedno igrajo vlogo demokratičnega zgleda. Ko človek odmisli leporečje, diplomatske vljudnostne fraze in druge plehkosti, težko spregleda, da danes vse več Američanov, utrujenih od nenehnega sprenevedanja, odkrito priznava, da od demokracije v ZDA ni ostalo kaj dosti. Če se zgodba skrajša in malce karikira: v ZDA se je sprivatizirala celo politika, kar pomeni, da politiki danes niso več javni uslužbenci – pojem javno je že zdavnaj izginil iz političnega besednjaka. Praktično vsi politiki, ki v ZDA kaj veljajo, so na plačilnem seznamu Wall Streeta, so torej uslužbenci zasebnega sektorja.

Takšni politični ureditvi se je včasih reklo oligarhija. Demokracija je torej zgolj še fasada, v resnici je že zdavnaj mutirala v oligarhijo.

Homo oeconomicus v politični perspektivi ZDA se v tej zgodbi vsekakor niso znašle po naključju. Pravzaprav vse od Tocquevilla naprej velja, da se v njih zrcali evropska prihodnost. Obenem pa se lahko ob tej priložnosti bralec spomni, kje in zakaj se je začela zdajšnja kriza.

Zadnje evropske volitve so pokazale, da se na politični sceni dogajajo dramatične politične spremembe. Več kot očitno je, da se tudi volivci v drugih evropskih državah vse bolj ozirajo po novih rešitvah. Aktualna razmerja moči kažejo, da bodo konservativci hočeš nočeš prisiljeni skleniti zavezništvo s socialisti.

Prva znamenja dajejo slutiti, da kakšnih res drastičnih sprememb v evropski politiki ne bo. Državljani EU se bodo torej morali sprijazniti z negotovim, nepredvidljivim, tveganim načinom življenja in se mu prilagoditi. Vse kaže, da politika svojo nalogo vidi predvsem v prilagajanju na spremembe.

V tem negotovem svetu je gotova pravzaprav samo ena stvar: nihče ne zna napovedati, ali bo stvar delovala, ali bo Evropa v času tega mandata še ostala v enem kosu, ali bo evro preživel itd.

Ne glede na to, kakšna bo sestava nove slovenske vlade, v vsakem primeru bo morala upoštevati evropski kontekst. Žal se v predvolilnih soočenjih na to vse prevečkrat pozablja.

Homo politicus v ekonomski perspektivi Kot rečeno, pri razmišljanju o prihodnosti Slovenije je vsekakor treba upoštevati evropski kontekst. Zanimivo je, da Slovenija v večini primerov vendarle ni tako posebna in samosvoja, kot se jo skuša večkrat prikazati.

Tako kot večina evropskih si tudi slovenski državljani želijo predvsem predvidljivo okolje, v katerem bodo vedeli, ali jih bo naslednji dan še čakala služba, ali bodo še imeli streho nad glavo, ali bodo še lahko računali na osnovne javne storitve itd. Poenostavljeno povedano: osnovno pričakovanje ljudi od politike je zagotavljanje stabilnosti in predvidljivosti, preoblikovanje kaotične prihodnosti v nek kolikor toliko predvidljiv red.

Morda samo kot opozorilo: največje katastrofe v zgodovini so se praviloma dogajale tedaj, ko so elite pozabile, da prilagodljivost ljudi vendarle ni brezmejna.

Če politične elite tega ne znajo zagotoviti, se slej ko prej najde kakšen ambiciozen posameznik, ki s pomočjo mase nezadovoljnih množic prevzame vajeti v svoje roke in … Zgoraj je bil omenjen Tocqueville – zanimivo pri njem je, da se je najbolj bal ravno tega momenta množic (njegov strah je najbolj razvnemal Napoleon). Zgodovina pozna veliko takih primerov: s pomočjo množic se je na oblast povzpel že Julij Cezar. Večina bralcev tudi ve, kako radodarno je bilo do človeštva s takšnimi osebki prejšnje stoletje.

Nekateri državljani danes svojo politično abstinenco utemeljujejo na sila zanimiv način: nujno je, da se politične razmere še zaostrijo, kajti le ko bo vse skupaj dovolj hudo, se bodo zgodile resnične spremembe. S tem se človek sicer brez težav strinja, vprašanje je le, kakšna bo končna cena tovrstne politične homeopatije in kdo jo bo plačal.