O politični stabilnosti Slovenije

Če ima danes človek ponoči težave s spanjem, si po vsej verjetnosti ne pomaga več s preštevanjem ovac, ampak raje z odštevanjem nesrečnih osebkov, ki bi jih lahko že zjutraj policija prijazno pridržala in malce izprašala o tem in onem. Morda imajo prav tisti, ki že ves čas tako samozavestno zatrjujejo, da Slovenija vendarle ni najbolj skorumpirana država na svetu, se pravi, da je bolj verjetno samo najbolj pesimistična. Kot rečeno, morda res, a v vsakem primeru odgovornega državljana, ki mu ni vseeno, v kakšni državi živi, takšne razlage (opravičila?) preprosto ne morejo zadovoljiti. Podobno kot ga ne morejo zadovoljiti niti pojasnila, da so korupcija, klientelizem, nepotizem in drugo pač akutna težava v vseh državah, ki so tako rekoč šele včeraj vzpostavile demokratični režim. Tradicija pač nekaj šteje. Morda se bo komu tole zdelo naivno, ampak vse kaže, da so sodišča vendarle razumela sporočilo ljudskih vstaj ter – resda s precejšnjo zamudo – začela polniti prenatrpane slovenske zapore z osebki, ki so v nekih drugih časih veljali za nedotakljive. V tem smislu so nemara nekoliko preveč pesimistične ocene tistih, ki trdijo, da protesti niso sprožili prav nikakršnih pozitivnih procesov v družbi. No, če nič drugega, se je vsaj prebudila nova občutljivost javnosti – dobro, res je, včasih celo malce pretirana, skoraj histerična – na nekatere potencialno sporne poteze politikov. To se lepo kaže predvsem pri (ne)posrečenih poskusih (političnih) kadrovanj, na primer v Luki Koper, saj pravzaprav še danes ne vemo čisto natančno, kakšna bo na koncu usoda gospoda Mišiča. Še pred kakšnim letom tako burnega medijskega odziva gotovo ne bi bilo. Toda ali je vse to res tako pomembno? In če je, zakaj? Seveda je pomembno, o tem vendar ne more biti nobenega dvoma, in to za ustvarjanje zaupanja tako doma kot tudi na tujem. (Gledano strogo z vidika ustvarjanja zaupanja: bolje 20 napol nedolžnih politikov v zaporu kot pa en sam kriv v parlamentu.) Toliko bolj, ker obstoječa politika očitno ni sposobna kakšnega plodnega strateškega razmisleka, iz katerega bi se rodila "kaj" in "kako", ki bi že sama po sebi prepričala dvomljivce doma in na tujem. Zato so "nadure" sodišč pravzaprav eden od redkih znakov, ki ustvarjajo vsaj vtis normalizacije razmer. Kako pomemben je ta vtis, se je lepo videlo pred dnevi, ko so v Washingtonu ministru Čuferju in guvernerju Jazbecu zelo jasno in najbrž tudi glasno povedali, da brez politične stabilnosti in kolikor toliko učinkovitega sodnega sistema v Slovenijo pač ne bo tujih vlagateljev. In kot kaže, se večina strinja, da bi v tem trenutku tuji vlagatelji Sloveniji prišli prav. Znano je, da politična stabilnost vsakega demokratičnega režima temelji na zaupanju državljanov v temeljne institucije države. Kot je bilo na teh straneh že napisano, je ena od največjih težav v tem, da je legitimnost aktualne vlade pogojna, kar z drugimi besedami pomeni, da je zaupanje državljanov na precej nizki ravni. Nič drugače ni seveda z zakonodajno vejo oblasti. Da bo težava še večja, ni niti zaupanja med strankami niti, kot dovolj nazorno kaže primer PS, znotraj strank samih. Ta stranka brez prave identitete bi res težko izbrala bolj primeren trenutek za ponovno uspešno demonstracijo svoje popolne politične nezrelosti in neodgovornosti. Pa tukaj sploh ni najhujše dejstvo, da se očitno zelo veliko ukvarja sama s sabo – s tem ne bi bilo načeloma nič narobe, če ne bi tega potem razglašala naokoli in ustvarjala nepotrebne panike. Zdaj pa se marsikdo upravičeno sprašuje, kako naj neka stranka, ki ni sposobna rešiti niti lastnih težav, ki sprejema same polovične rešitve, ki se na koncu seveda izkažejo za nerešitve, potem rešuje Slovenijo? Res škoda, da se po padcu "princa teme" niso zgodile nove, predčasne volitve. V razmerah že tako dovolj omejenega manevrskega prostora, ki si ga je potem dodatno omejila še sama, Slovenija zato pravzaprav nima kakšne pretirano pisane palete možnosti. Dejstvo je, da če še sam ne veš, kaj pravzaprav hočeš, moraš pač početi tisto, kar hočejo drugi. In Slovenija v najboljšem primeru ve zgolj, česar noče. Kar je seveda precej bedno. Slovenija torej noče trojke. Kot rečeno, to ni veliko, zato ostaja predvsem upanje, da se bo stvar do naslednje improvizacije izšla. Največja beda vseh bed pa je brez dvoma dejstvo, da se številni politiki očitno ne zavedajo, kaj trojka v svojem bistvu pomeni. Z drugimi besedami: ker gre pri trojki za politično kapitulacijo ne samo aktualne vlade, temveč tudi opozicije in vseh prejšnjih vlad, navsezadnje družbe v celoti, bi bilo morda dobro razmisliti, da ob njenem morebitnem prihodu zares radikalno znižamo vse nepotrebne stroške in začasno ukinemo vlado in parlament.