V čakalnici me raje poiščite po številki, ne po imenu

Razen kakšnega vina, pa še to ne vsakega, stvari same od sebe z leti praviloma ne gredo na boljše. Zdravje ni izjema. Bolj ko se nabirajo leta, večja je verjetnost, da se bomo vedno pogosteje morali zatekati k obiskom zdravstvenih ustanov.

Ne samo splošnega zdravnika, temveč predvsem specialističnih ambulant za razne okvare in motnje, ki jih moramo vzeti v zakup, ko vstopamo v drugi polčas življenjske poti.

Pri zdravniku je natančno uro nemogoče napovedati

Ko pa enkrat vendarle prideta tisti dan in ura, ko nas naročijo na specialistični pregled (ne bom pisal o tem, zakaj je to čakanje marsikdaj predolgo), nas spet čakajo dolgi hodniki. Ura, ob kateri smo naročeni, ni ura, ko naj bi nas sprejel zdravnik, temveč ura, ko nas bi sprejeli pri okencu sprejemne pisarne.

Zdravnik pa res ne more vedeti, kdaj natanko bomo prišli na vrsto: nekateri naročeni potrebujejo dalj časa za obravnavo, drugi manj, vmes so lahko nujni primeri, ki upravičeno zahtevajo prednost …

Čakalnica in gneča v njej sta torej velikokrat vendarle neizogibni kljub naročanju na uro. To ni ravno spodbudno vzdušje: kdo rad čaka, kaj šele v zdravstveni ustanovi, kaj šele zaradi bolezni in poškodbe, ki nam daje občutek šibkosti in prizadetosti. Občutek, s katerim se neradi spopadamo, in občutek, ki ga najbrž ne želimo deliti niti z znanimi niti z neznanimi. Zanesljivo stanje in razmere, ki jih ne želimo povezovati s svojo identiteto, vsaj ne na očeh javnosti.

"Gospod – kaj že?"

Potem pa slišimo neki priimek. Ker se nič ne zgodi, ga slišimo še enkrat. Po nekaj sekundah še ime. Vsi slišimo, čakamo, gledamo, ali se bo kdo premaknil, nato vendarle vidimo nekoga, ki se odpravi v ambulanto.

Vrata se zaprejo, čakanje se nadaljuje.

Nato čez kakšnih deset minut slišim nekaj, kar bi bilo lahko podobno mojemu priimku – ali pa tudi ne. Ko ga pokličejo drugič, spet ne preveč podobno mojemu, se ne zgodi nič, zato pomislim, da morda vendarle kličejo mene in da so pač spet napačno prebrali moj priimek.

Medtem že slišim tudi svoje ime – tu se praviloma ne zmotijo, a včasih jim uspe tudi to. Ko se nekako istočasno odpravim proti odprtim vratom, me pospremi kar nekaj obsojajočih pogledov drugih čakajočih, češ zakaj se nisem že prej odzval, in oster glas sestre: "Pa dobro, kje se obirate?"

Ne ljubi se mi razlagati, da to, kar je prebrala, ni najbolj podobno mojemu priimku, ker tako ali tako nima smisla – pragmatično pohitim, da ne bo zamuda še večja.

To se mi ni zgodilo samo enkrat in to se ne dogaja samo meni.

Podatki odtekajo

S takšnim navajanjem imen, ki pušča ogromno prostora za nesporazume in še kaj več, se čakajoče v zdravstvenih domovih nepotrebno izpostavlja pozornosti preostalih čakajočih. Res mi ni všeč, da se z imeni in priimki v čakalnicah ravna tako neosebno.

Zdi se vam nedolžno? Meni ne.

Kako naj si razlagam, da sem po pošti že prejel ponudbo neke odškodninske družbe kmalu zatem, ko so me obravnavali zaradi poškodbe? Kje so dobili podatke? Mesarji imajo številke za čakalno vrsto, upravne enote imajo številke za čakalno vrsto – zakaj jih ambulante večinoma nimajo?

Pri številkah veliko manjša možnost nesporazumov

Redke so zdravstvene ustanove in oddelki, kjer čakajoče kličejo po številkah, ne po priimkih. Zakaj je to taka težava za tiste, ki tega nimajo? Pri klicanju s številkami je v primerjavi s klicanjem po priimkih bistveno manjša verjetnost, da jih kdo ne bi pravilno prebral in razumel.

Pa še če bi prišel na vrsto sedemnajsti, preden bi prišel na vrsto deveti, bi bilo takoj očitno, da nekaj ni bilo prav. Čakanje bi bilo bolj demokratično. Vsak bi lažje presodil, kdaj bo prišel na vrsto.

Morda bi lahko skočil na WC, ker bi vedel, da ima dovolj časa. Če pa bi namestili še zaslone s številkami, bi sestre kot bonus prihranile glasilke, ker jim ne bi bilo treba ves dan klicati imen in priimkov.

Pri mesarjih in v delikatesah so sistemi za urejanje vrst s številkami povsem običajni. Tudi na marsikateri upravni enoti so jih že uspešno uvedli, zato so tamkajšnje čakalnice postale veliko prijaznejše do čakajočih.

Nič več vrst, nič glasno izgovorjenih imen, nič grdega gledanja, da nekdo preskakuje vrsto. Zakaj to potem ni dobra praksa tudi drugje, predvsem po klinikah, kjer so čakajoči bolj ranljivi in občutljivi?

Osebni podatki so nekaj najbolj dragocenega

A še bolj me preseneča, da to klicanje z imeni marsikoga ne moti. Kar je žalostno, ker pomeni, da se ne zavedamo neprecenljivosti svoje zasebnosti in svojih osebnih podatkov.

Ali pa jih moti, a nič ne povedo. Tudi to se mi zdi žalostno, ker pomeni, da se bojijo sistema in da nimajo moči in poguma postaviti se zase in za svoje vrednote.

Zakaj se potem čudimo zlorabam zasebnosti v internetu? Morda za vse le ni kriv internet in bi morali o varovanju svoje digitalne in tudi realne zasebnosti malo bolj razmišljati in zanjo poskrbeti predvsem sami.