Uroboros

Kakšen je smisel, zakaj se je moralo to zgoditi, se sprašujemo. In običajno ne iščemo odgovora v univerzalnem kontekstu svojega življenja; ne samo tistega, ki ga živimo, temveč tudi vseh tistih, ki smo jih že ali jih morebiti še bomo. Tokrat bomo potovali v človeka. Kajti decembra je občutek osamljenosti in tesnobe, ki lahko preraste v depresijo, posebej izrazit in pogost. Prednovoletne zabave so pogosto zgolj prikrita pijančevanja, kulisa nesrečnih ljudi, ki zadnje dni v letu bežijo pred nerazčiščenimi problemi, ki so se nabirali dvanajst mesecev. I. Univerzalni kontekst našega življenja je popolna metafizika. Obstaja samo, če verjamemo, da obstaja. Toda če ga enkrat sprejmemo, potem se naše življenje dramatično spremeni. Na nek način doživimo fenomen, ki je zaradi napačne interpretacije majevskega koledarja dobil katastrofične, apokaliptične atribute: konec sveta. Konec je v resnici začetek. In še vedno se mi zdi, kot da je bilo včeraj. Bilo je ob nekako istem času, nekaj dni pred božičem. Središče Berlina je bilo praznično okrašeno, a ne kičasto, kot to naredijo v italijanskih mestih, temveč okusno, minimalistično. Spominjam se, kako mi je odleglo, ko smo z družbo vstopili v galerijo povsem prezebli, kajti zunaj je bril ledeni vzhodni veter. The Impossible Peace, nemogoči mir, se je imenovala velika retrospektivna razstava londonskega fotografa Dona McCullina v berlinski galeriji C/O na ulici Oranienburger. Pred tremi leti je bilo, še zdaj imam pred očmi staro stavbo, v kateri je bila nekoč pošta. Z užitkom smo si ogledovali razstavo slavnega britanskega fotografa, ki je v petdesetih letih ustvarjanja s svojimi deli slikal drugo, običajno manj vidno plat družbe. McCullin je portretiral obubožane, izžete in brezposelne, predstavljal je družbeno dno in zapuščene predele urbanih naselbin. Posebno poglavje je njegova vojna fotografija. Obiskal je večino kriznih žarišč od šestdesetih let prejšnjega stoletja dalje. V Vietnamu je posnel fotografijo prestrašenega, šokiranega ameriškega marinca, ki je postala ena McCullinovih najbolj znanih stvaritev. Vojakov pogled izpod čelade je prazen, čeprav zazrt nekam v daljavo nad objektivom fotografovega nikona. Kot da je marinec v tistem hipu pogledal v praznino in se v njej izgubil … Pred prav to fotografijo sem se zadržal dolgo časa. Mislim, da sem se zagledal v vojakov prazen pogled in nenadoma v njem videl sebe, kako še nekaj ur pred tem v najbolj izumetničeni maniri materialističnega obsedenca navidezno navdušen polnim nakupovalne vrečke in tako prispevam h globalni igri menjave. Mislim, da me je takrat v glavnem minilo veselje do iskanja instantnega zadovoljstva v življenju. Začel sem iskati globlje vzroke za svoje obnašanje, počutje, ravnanje in prepričanje. Nekaj me je premaknilo in vesel sem, da me je. II. Na razstavo fotografij Dona McCullina in nenavaden dogodek, ki se mi je na njej pripetil, sem se znova spomnil nedavno. Bilo je v slovenskem kinu, sredi Ljubljane, med gledanjem nemške znanstvenofantastične drame Atlas oblakov (Cloud Atlas), posnete po odličnem romanu Davida Mitchella, v katerem se prepleta šest časovno in geografsko popolnoma različnih zgodb, ki pa so vseeno medsebojno povezane. Roman je The New Yorker označil celo za virtuoznega, pa tudi sicer so bile kritike v glavnem zelo pozitivne. Istoimenski film, ki je po mojem mnenju eden najboljših v zadnjih letih, sta naredila Lana in Andy Wachowski, avtorja trilogije Matrica. Atlas oblakov me je spomnil na razstavo zaradi nenadnega prebliska, ki me je obšel, ko sem tistikrat hodil po stari, med II. svetovno vojno močno poškodovani stavbi galerije C/O. Zazdelo se mi je, da sem tam že bil. V nekem drugem času, v drugačni vlogi in položaju. Mitchell namreč piše o tem, kako je vsako človeško bitje zgolj reinkarnacija iste duše, ki potuje skozi čas in se rojeva v vedno novih telesih. Univerzalnost človeške narave torej izhaja iz dejstva, da živimo v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Na primer: včeraj sem bil negativec, danes se borim s svojimi strahovi in tesnobami, jutri bom rešil svet. Potem ko sem doživel déjà vu na stopnišču nekdanje berlinske pošte na ulici Oranienburger, sem pogosto razmišljal o tem, kaj naj bi to pomenilo. Nekajkrat sem se že odpravljal na regresijo, kjer bi se spustil v podrobno analizo vseh plasti spominov, naloženih nekje v nezavednem delu podzavesti. Dvakrat ali trikrat sem se že dogovoril za termin s švedskim regresistom, ampak je vsakič nekaj prišlo vmes – dokler nisem spoznal, da so to znamenja, ki mi govorijo, da tega ne potrebujem. Zato nisem šel. Človek se mora naučiti videti znamenja. III. Kaj nam torej sporočajo "prebliski", ki nas vsake toliko prešinejo in zaradi katerih dobimo občutek, da smo nekje že bili, ali da smo nekaj že doživeli? Lahko si jih razlagamo tudi kot praspomin, zapis v našem duhovnem, metafizičnem delu telesa, ki dokazuje, da smo že živeli neko drugo življenje. Toda vprašanje, ki se zastavlja, je sledeče: ali se je smiselno ukvarjati s preteklostjo? Zakaj bi izgubljali energijo in čas za nekaj, kar je tako ali tako že minilo in nima vpliva na naša življenja. Mislim, da je edino, kar je res pomembno, naše sedanje življenje. Najprej in na začetku vsakega odnosa smo mi sami. Kdor se ne spoštuje, se nima rad. In kdor nima rad sebe, tudi drugega ne more imeti. Odnos, ki ga gojimo do sebe, ni nezdravi egoizem. Človek, ki ima razčiščeno sam s sabo, je sposoben simpatije in tudi empatije. Takšna oseba je osebnost. Lahko pomaga, svetuje ali kako drugače deluje v dober namen. Naša sedanja življenja, če ostanemo v paradigmi metafizičnega, so zgolj nadaljevanja prejšnjih, iz katerih lahko potegnemo določene vzorce, značajske lastnosti ali celo čustvovanja. Pomembno je edinole to, da napredujemo. Da premagujemo slabosti, da se znamo upreti skušnjavam in predvsem, da delamo tisto, v kar verjamemo. Tisto, za kar mislimo, da je prav. In pravično. Dobrota je sicer sirota, pravi star ljudski rek, toda občutek, ki ga ima človek, ko naredi nekaj dobrega, je vedno nekaj najlepšega. Kdor je sposoben to doumeti, mu bo v življenju prihranjeno razočaranje. Ljudje, ki niso sposobni premagati negativnih vzorcev, v katerih živijo in s katerimi se dan za dnem obremenjujejo, so kot uroboros. Kača, ki žre svoj rep. Ostajajo ujeti v večno istem krogu, vrtijo se sami okoli sebe. Zase zahtevajo vse, v zameno pa niso pripravljeni dati ničesar. Zanje je 21.12. pomemben dan, kajti če svet res prehaja v novo duhovno fazo, ki v simbolnem jeziku pomeni konec starih vzorcev, potem naš uroboros nima prav dosti prihodnosti pred seboj.