Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Tomaž Ambrožič

Sobota,
2. 12. 2023,
22.30

Osveženo pred

2 meseca, 3 tedne

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4,09

Natisni članek

kariera trening otroci šport kolumna

Sobota, 2. 12. 2023, 22.30

2 meseca, 3 tedne

Tomaž Ambrožič: Mojega otroka trener ne mara!

Tomaž Ambrožič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4,09
Slovenija Kazahstan Benjamin Šeško | Foto www.alesfevzer.com

Foto: www.alesfevzer.com

Takšno mnenje sem večkrat slišal v starševskih debatah, ko je beseda nanesla na šport in na treniranje njihovih otrok. A če česa ne maram, je to posploševanje. Vsak otrok, vsaki starši so zgodba zase. In zato so zgodbe takšne in drugačne.

Prva leta, ki jih otrok preživi pri treniranju posameznega športa, so najlepša leta. Vsak izmed nas, ki mu je šport blizu in se je tudi sam preizkusil v kateri od športnih panog, bo to potrdil. Čista, prvinska ljubezen do žoge, teka, kolesa, smuči, česarkoli že. Vsakega od nas je v šport pripeljala svoja zgodba. Ene starejši vzorniki, druge prijatelji, največkrat pa so bili za to zaslužni starši. Bodisi zaradi lastne športne izkušnje bodisi iz drugih razlogov. Vsi starši radi opazujejo svoje otroke, kako trenirajo, igrajo in predvsem uživajo v tem, kar počnejo.

A to "nedolžno" športno obdobje ima svoj rok trajanja. Otroci se razvijajo in v množici začnejo izstopati hitrejši, močnejši in spretnejši. Treningi so vse pogostejši, podobno je s tekmami in tekmovanji. Tudi starši pogosto postanejo glasnejši in "pametnejši". Tako na treningih kot tudi na tekmah. Eni zato, ker so bili sami športniki in se jim zdi pomembno ves čas usmerjati svojega otroka, drugi zato, ker želijo svojega otroka zaščititi, da se mu ne bi delale krivice. Spet tretji pa preprosto menijo, da vedo več kot vsi drugi. "Sto ljudi, sto čudi," radi rečemo.

Kdaj šport izgubi nedolžnost?

Tako kot je užitek neobremenjen gledati otroke, ki na treningu ali tekmi uživajo v svojem najljubšem športu, pa je za marsikoga moteče in boleče spremljati goreče starše, ki ne želijo ničesar prepustiti naključju in tudi ne trenerju ali pa sodniku.

Včasih je celo zabavno poslušati glasne starše, saj znajo nekateri biti tudi duhoviti in s tem zabavajo preostale prisotne. Z odraščanjem otrok in s prehodi v starejše selekcije pa otroška športna romantika začne izginjati. Fizične in psihične razlike med otroci povzročijo selekcijo in osip tistih, ki vidijo, da ukvarjanje s športom vse bolj postaja tekmovanje in vse manj zabava. To je kruta resničnost športa, ki pa nas na koncu z uspehi, medaljami in naslovi znova navdušuje.

trening | Foto: Shutterstock Foto: Shutterstock Travme staršev, katerih otroci se v tem ne znajdejo najbolje, so lahko včasih tudi boleče. Nekateri so bili namreč prepričani, da ima njihov otrok talent in da je v tem res poseben, tudi boljši od preostalih. Prepričanje, da trener ali kdo drug v športnih okoljih ne prepozna kakovosti njihovega otroka, je zelo pogosto. Še posebej v primerih, ko ima otrok dejansko talent in sposobnosti, starši pa nimajo dovolj potrpežljivosti. Obtoževanja, da ga trener ne mara, da drugi starši morda celo podkupujejo trenerja, da daje prednost njihovemu otroku, niso redka. A šport je zrcalo družbe, kjer neprestano spremljamo, kako se krivice dogajajo povsod. Zato šport ne more biti izjema.

Težko je enoznačno obravnavati takšne primere, tako kot se je težko postaviti v čevlje vsakokratnega starša, ki bi želel za svojega otroka narediti vse. In če starši verjamejo, da lahko otrok postane vrhunski športnik, potem bodo verjetno naredili vse, da mu pri tem pomagajo. Kdaj imajo starši prav, kdaj grejo čez mejo in kdaj s to svojo pomočjo svojemu otroku bolj škodijo kot pomagajo? Tukaj se "lomi" tekma, kot radi rečejo športni komentatorji.

Trenerja potrebujejo tudi starši

Dve desetletji nazaj, ko sem deloval v NK Publikum v Celju, sem imel veliko opravka s starši mladih nogometašev. Veliko jih je bilo prepričanih, da vedo več kot trenerji in kot vsi mi, ki smo delali v klubu. Krivice, ki naj bi se dogajale, so bile ves čas aktualne.

Takrat smo imeli priložnost v Celju gostiti predstavnike nogometne akademije kluba Blackburn Rovers, ki je igral v elitni angleški nogometni ligi in je bil znan po dobrem delu z mladimi nogometaši. Prvo vprašanje, ki sem ga zastavil njihovemu vodji, je bilo, kako jim uspeva obvladovati starše in njihova pričakovanja. Odgovor je bil zelo preprost. Na vsakem treningu in tekmi imamo dodatnega trenerja, ki spremlja trening in tekmo skupaj s straši.

Ves čas jim razlaga, kaj trenirajo in zakaj to trenirajo, kako igrajo in kakšne napake se jim dogajajo med tekmo. Skratka, poučeni in informirani starši lažje razumejo poteze trenerja, sistem igre in vlogo vsakega nogometaša. In posebnih težav s straši ne poznajo. Razumejo, ker so poučeni, kaj je prav in kaj ne. In ker je to v interesu kluba ter staršev. Ni kaj, pristop, ki me je navdušil.

Slovenski košarkarski superzvezdnik Luka Dončić | Foto: Reuters Slovenski košarkarski superzvezdnik Luka Dončić Foto: Reuters Šport predstavlja izjemno zahtevno sito. Zgolj peščici se uspe prebiti skozi in se potem s športom lahko tudi preživljajo. Spet zelo malo od njih pa je pri tem res zelo uspešnih. A prav te izjemno uspešne posameznike, ki jih uspehi obdajo tudi z denarjem, imajo zelo pogosto v mislih starši, ko razmišljajo, kako daleč lahko šport pripelje njihovega otroka. Ko se otrok prebije skozi tisto prvo sito in mu trenerji priznajo talent in potencial, se zelo pogosto starši potrudijo poiskati najboljšega agenta, ki bo pomagal uresničiti te sanje.

Agenti kot statusni simbol za nekatere otroke in starše

Pred časom mi je eden od staršev otroka, ki je bil povabljen na izbirni trening vhodne reprezentančne selekcije za igralce, stare približno 15 let, povedal, da mu je otrok ob vrnitvi domov zaupal, da jih je tam prisotni trener vprašal, koliko izmed tam prisotnih otrok že ima agenta. Zgolj dva nista dvignila roke. Starši teh, ki so ponosno dvignili roko, so bili zagotovo prepričani, da je samo vprašanje časa, kdaj bo njihov otrok odšel v tujino po poti Benjamina Šeška ali pa Luke Dončića.

Da ne bo pomote, agenti nikakor ne predstavljajo "zla", kot se marsikdaj nakazuje. Zelo veliko jih zna pravilno usmerjati mlade športnike, še posebej takrat, ko jim starši zavestno prepustijo to vlogo. A v veliki večini primerov je razlog za to, da starši prav iščejo agente z močnimi zvezami, zgolj v tem, da čim prej izpolnijo svoje in večinoma tudi otrokove sanje.

Šport zagotovo niso sanje, morda še najbolj sanjavo na šport gledamo navijači, ko sanjamo uspehe sebi ljubih klubov oziroma športnikov. Šport so trdo delo, poškodbe in odrekanje, pogosto je šport tudi poln solz in te so običajno bridke. Srečko Katanec je nekoč lepo povedal – v nogometu bližnjic ni. To pa seveda velja tudi za preostale športe.

Šport pa tudi niso samo uspehi, medalje in denar, ki ga večinoma vidimo kot tako želeno nagrado. Šport je za 99 odstotkov tistih, ki se z njim začnejo ukvarjati v mladosti, predvsem priprava na življenje. Eden najbolj uglednih slovenskih gospodarstvenikov Blaž Brodnjak, predsednik uprave NLB, je ob priložnosti približno takole komentiral, kje se skriva bistvo športa: "Tisti, ki so resno trenirali šport, so najbolj iskani delojemalci. Vajeni so discipline, ponavljanja opravil, točnega prihoda na trening ter osredotočenosti na to,  kar delaš. Nekdanji športniki, četudi so se s športom ukvarjali zgolj v mladosti, imajo prednost pred preostalimi na trgu."

S tem se ne bi mogel bolj strinjati in to naj bo tudi nasvet vsem nam. Šport je lahko tudi užitek ter navdih oz. priprava na vse tisto, kar nas čaka kasneje v življenju.

Siolov kolumnist Tomaž Ambrožič | Foto: Siol.net Siolov kolumnist Tomaž Ambrožič Foto: Siol.net

Kolumne izražajo osebna stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Siol.net.
Ne spreglejte