Solidarnost s privilegiranimi

Delitev na tako imenovani levico in desnico velja zadnjih več kot dvesto let za stalnico v označevanju političnih cepitev. Na začetku, se pravi takrat, ko se je pojavila v času francoske revolucije, je označevala razcep med zagovorniki revolucionarnih sprememb (levica) na eni strani in podporniki "starega režima" (desnica) na drugi. Pozneje je stopil v ospredje odnos do urejanja zadev na socioekonomskem področju. Tu desnica načeloma zagovarja prosti trg in minimalno vlogo države, levica pa podpira socialno državo in večje državne posege v ekonomijo. Tradicionalno je veljalo, da je desnica zastopnik interesov premožnejših slojev, se pravi tako imenovanih lastnikov kapitala, medtem ko je levica zagovornik socialno in ekonomsko podrejenih skupin, predvsem industrijskega delavstva. V zadnjih desetletjih pa so se glede tega stvari spremenile. In to predvsem na levem polu. Levica namreč bolj in bolj postaja pretežno zastopnik zaposlenih v javnem sektorju. Ti so sicer heterogena skupina, a večine med njimi nikakor ne moremo uvrstiti med neprivilegirane. Znaten del jih ima razmeroma visoke dohodke in uživa spodoben življenjski standard. Levica s tem, ko se zavzema za močno državo in visoke davke, pridobiva podporo predvsem med tistimi, katerih dohodki se financirajo iz javnih sredstev. Tako je posebej močna v državah z velikim in dobro organiziranim javnim sektorjem, kamor spada večina držav celinske Evrope. V anglosaškem svetu, kjer je država manj razvejana, je ta politična opcija šibkejša oziroma je videti bistveno drugače. Tiste politične skupine, ki se jih označuje za takšne, so precej bolj naklonjene svobodnemu trgu. To vse od Tonyja Blaira velja za britanske laburiste, medtem ko na primer ameriški demokrati sploh niso leva stranka evropskega tipa. V tem smislu se močno razlikujejo od celinske levice, predvsem tiste v mediteranskem prostoru, ki je precej bolj etatistično in egalitarno naravnana. (Aktualen primer tega je francoski predsednik Hollande s svojim "konfiskacijskim" davkom za "bogataše", s pomočjo katerega skuša ohraniti obsežen javni sektor – in s tem svojo volilno bazo.) Medtem je na Slovenskem tako imenovana levica odkrit zagovornik privilegiranih družbenih skupin. Tu ne gre zgolj za funkcionarje nekdanjega režima in njihove "nedotakljive" pokojnine za "posebne zasluge" ali za razne nekdanje udbovce, nagrajene z visokimi državnimi priznanji, poslanskimi sedeži, položaji v gospodarstvu in podobnim. Gre za tako imenovano rdečo buržoazijo, katere temelji so bili postavljeni v času prejšnjega sistema in ki je vezana na razbohoten javni sektor, ki se napaja iz davkoplačevalskih sredstev, zato je kot takšna življenjsko zainteresirana za ohranjanje statusa qou, se pravi za nadaljevanje etatističnega razvojnega modela. Ravno iz te skupine prihaja glavnina Jankovićevih podpornikov. In ti želijo na vsak način preprečiti izvedbo kakršnihkoli reform, ki bi lahko privedle do liberalizacije družbe. Vse to pod parolo solidarnosti do "socialno šibkih", kar pa je zgolj krinka za ohranjanje lastnih privilegijev.