Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Petek,
6. 1. 2012,
7.24

Osveženo pred

8 let, 10 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

Petek, 6. 1. 2012, 7.24

8 let, 10 mesecev

Sodobnega hipohondra jok

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
Ali 25-minutni sprehod s čisto predolgo reakcijo na trenutek slabosti.

Morda gre za nekakšno ponovoletno tesnobo – saj veste, tisto forsiranje nekega pričakovanja in pritisk obračanja nove strani, ki se tako ali tako ne zgodi, razen seveda na koledarju in to je tudi vse –, ampak onidan se mi je že drugič v krajšem obdobju zgodilo, da sem se iznenada počutila nekam omotično. Slabotno. Če bi živela v primernem zgodovinskem času in bi nosila steznik, bi lahko malo medlela in teatralno padla kakšnemu gospodiču v naročje, ampak ker živim tukaj in zdaj, bi v takšnem primeru najverjetneje veljala za pijano.

Kakorkoli že, ker je bil ravno praznik in ker mi je avtobus seveda ušel pred nosom kot po navadi – in ob praznikih ne velja, da nikoli ne teci za avtobusom (ali moškim?), ker naj bi za njim vedno prišel drug –, sem se do svoje vmesne destinacije odpravila peš. Praznični vozni red mi naslednji avtobus pač obljublja šele čez pol ure, kar ob najmanj ugodnih pogojih pomeni, da bi ob prestopanju z enega konca Ljubljane do drugega potrebovala več kot eno uro. Približno toliko kot do Zagreba. Ironično je LPP ravno z novim letom podražil svoje storitve. No, in zato, ker mi je ljubše 25 minut hoje kot 30 minut čakanja na mestu, sem polovico poti raje opravila lepo peš in se vmes popolnoma nenačrtovano zabavala s scenarijem slabosti na javnem kraju.

V tistih 25 minutah sem ob tej slabosti dognala marsikaj, med drugim tudi to, da bom o njej prej obvestila odjemalce kakšnega od družabnih spletišč kot pa nekoga bližnjega, kar je zagotovo kakšna novodobna motnja, ki bi mi v Ameriki prislužila napotnico za psihiatra. Na nek način je pač lažje vzbujati pozornost na neoseben način kot pa oseben. In lažje je biti oseben v neki fiktivni sferi, kjer obstaja tvoj internetni alter ego, kot pa povzročati skrbi (ali jih ne in torej biti zavrnjen) na štiri oči, kjer sta ti in tvoj alter ego ena in ista oseba in govoriš z ljudmi, ki jim je kristalno jasno, kdaj se smehljaš, ker hočeš preusmeriti pozornost, in kdaj nepomembnosti, ki jih govoriš, sploh niso tako nepomembne, kot se zdijo.

V tistih 25 minutah sem razmišljala tudi o tem, kaj bi rekla gospa mama, če bi ji povedala, da imam očitno možganski tumor, saj hočem omedlevati na javnih krajih (in mama dobro ve, da jaz nikoli ne bi delala scen na javnih krajih) in jasno je, da umiram. Ker je mama navajena tovrstnih samodiagnoz, bi najprej vljudno vprašala, kaj točno je narobe, potem bi ponudila preprosto razlago, ki je sestavljena iz vprašanj o terminu menstruacije, zadnjem zaužitem obroku in morebitni vročini, nato pa bi se – ker bi jaz seveda vztrajala pri vesoljnem potopu – vdala in me, če se res počutim slabo, poslala k zdravniku.

Nato sem razmišljala o tem, kaj bi povedal zdravnik. Nazadnje, ko sem bila pri njem z resnično bolečim hrbtom, sem dobila predavanje o tem, kako so lahko stvari resnično grozne in bo potrebna operacija, ampak potem bi mi obenem drevenele noge in ne vem kaj še, pa mi niso, zato sem dobila le zalogo tablet in obet fizioterapije, če bom vztrajna pri svojih obiskih zaradi ene in iste zadeve. Seveda nisem. Ne ljubi se mi enkrat mesečno poslušati istih predavanj in pogrešati svojega otroškega zdravnika, ki se mi je odrekel, ker sem prestara. Moj osnovnošolski zdravnik se nikoli ni pustil zmesti zaradi nasmeha. V potencialno nervirajočih situacijah sem pač nagnjena k smejanju, kar je posebej nerodno, ko moraš strokovnjaka prepričati, da je nekaj resnično narobe. Nasmihanje in poskusi zabavanja pač ne gredo skupaj z resnimi težavami. Menda. Nekoč sem otroškemu zdravniku dejala, da je naravnost nenavadno, kako zdravo se počutim vsakič, ko pridem do njega, on pa je stoično odgovoril, da me je očitno pozdravil s polaganjem rok. Seveda sem se smejala veliko bolj, kot bi bilo primerno, ampak vseeno sem imela občutek, da ga veseli obraz ne zmede. Ata je vedno govoril, da je od smeha do joka majhen korak. Ni ravno neka pozitivna spodbuda kot tista z Gumpom in njegovimi čokoladicami od mame, ampak vseeno je imel prav in vseeno pomislim na to vsakič, ko sem tam vmes. Tisti prostor med enim in drugim je res majhen.

Torej, obisk pri zdravniku ne bi rešil ničesar. Jaz bi prišla z diagnozo in polno dovtipi o Housu, on bi se pretvarjal, da Housa ne gleda in da mu vsak drugi pacient teži z lupusom, potem pa bi mi oddeklamiral mantro o razgibavanju, prehrani in stresu. Bolezni sodobnega človeka. Če hočeš imeti pri tovrstnih nedoločljivih težavah sploh kakšno možnost, da te zdravnik jemlje resno, moraš najprej tekati po gozdu vsaj trikrat na teden, pojesti več sadja in zelenjave kot vsak povprečni vegan, besede alkohol sploh ne smeš znati črkovati, tobak je pa tako ali tako os zla. In tudi če vse to upoštevaš, je tu še vedno stres. Je poštar zmečkal pismo? Stres. Imaš službo? Stres. Nimaš službe? Stres. Vse je potencialni vzgib stresa. Če bolečina ne bo prenehala do takrat in takrat, pridite nazaj, vmes pa izvolite ta placebo.

In potem med tistim sprehodom, ko ti kolena iz neznanega razloga postanejo malce premehka, ugotoviš, da pravzaprav ne moreš storiti ničesar. V spomin si prikličeš vse tiste članke o ljudeh, ki so po več letih utrujenosti in raznih nevšečnostih, ki ubijajo zelo, zelo počasi, odkrili ne vem kakšno redko in resno bolezen, in razmišljaš, kolikšna je možnost, da si ravno ti tisti, ki bi bil primeren za Housa. Raje bi bila izjema pri zmagovalnem lističu za loterijo, hvala lepa. Mimogrede, ali je House tisti, ki je iz nas naredil male sodobne hipohondre? In kdaj je hipohonder res hipohonder? Neosnovan strah in pretiravanje, vem, ampak saj pravim, čudaške stvari se dogajajo. Vsi smo bolni in vsi smo zdravi. No, večina.

A še vedno se ne dogajajo dovolj čudaške zadeve, da bi o njih razlagala zdravniku, ali spletu ali komu od bližnjih. V resnici me je peto minuto tistega 25-minutnega sprehoda obšla slabost, sedmo minuto sem – ker sem pač nagnjena k pretiravanju – v glavi zaznala neprijetno misel o minljivosti, osmo minuto pa sem začela s svojim malim notranjim monologom o možnih reakcijah na slabost in razpletih. Po 23 minutah sem ugotovila, da ne morem storiti ničesar, tudi to, da se zavlečem v neki kot in pač umrem, verjetno ne bi bilo izvedljivo. Če bi padla skupaj, bi pač uresničila svojo malo fobijo pred scenami v javnosti. Štiriindvajseta minuta je bila nelagodno okej. V petindvajseti sem že skočila na naslednji avtobus, ki mi tokrat za čuda ni ušel pred nosom.

Ne spreglejte