Slovenska slava

Med številno kulturno-zabavno ponudbo letošnjega leta mi je oko najdlje zastalo ob naslednjem plakatu:

Peti sprehod telet z Jasno Kuljaj je zvenel zelo zapeljivo, ampak sem se vzdržal. Čeprav sem mestni otrok, bi tele prepoznal v živo, nisem pa zadosti kavč inventarja, da bi vedel, kdo je Jasna Kuljaj. Tako bi med ogledovanjem sprevoda z neprestanim spraševanjem "Jasna? Katera je Jasna?" lahko motil preostale gledalce. OK, splet mi je odgovoril, da gre za TV-voditeljico na nacionalni TV, torej za zvezdo na državni ravni.

In ker je tole niz kolumn o slovenskih posebnostih, se tokrat posvetimo slovenski slavi.

Prvo: Slovenija ni vzpostavila državnega nivoja, zato je vse lokalno. Tako tudi državna zvezda nastopa na domači veselici. Drugo in pomembneje: smo družba z negativno selekcijo, torej ne prenesemo ljudi, ki izstopajo, pri nas vlada težnja po enakosti, egalitarizmu. Pojavljanje državnih zvezd na lokalnih zabavah ljudi pomiri, češ, vsi smo enaki, svet je urejen (pravičen, rečemo Slovenci). Jaz gledam teleta, Jasna gleda teleta, oba sva državni zvezdi. S čimer smo prišli do tretje pomembne postavke, narcisizma, ki je v tovrstnih lokalnih skupnostih vedno močno prisoten, saj je vsak cilj blizu in hitro dosegljiv. Bi stali ob Jasni Kuljaj? Ni problema. Bi stali ob Oprah? Au …

Četrtič, v egalitarni družbi so razlike med zaslužki načeloma zelo majhne (minister Križanič je tiste, ki zaslužijo več kot 1500 evrov na mesec, imenoval bogataše), kar za slovenske slavne pomeni, da je slava ločena od bogastva. Kazali vas bodo po televiziji, slikali za vse mogoče časopise, zvečer pa boste morali prej spat, ker se boste morali zjutraj drenjati na avtobusu, ko se boste peljali v službo kot vsi drugi.

Slava ne pomeni osamosvojitve od množice, bogastvo pa. Egalitarna družba zato slavo podeli hitro, bogastva pa nikakor.

(Pred leti mi je nek slovenski režiser predlagal pisanje optimističnega scenarija po ameriškem vzoru o dekletu, ki začne kot natakarica, uspe kot popevkarica in konča v happy endu, slavi na državni ravni. Dodal sem: "Nakar se vrne kelnarit, da lahko preživi." Praskal se je za ušesi, nato pa priznal, da mogoče ideja za naše kraje ni najbolj primerna. Kasneje je sam spisal in posnel povsem drugačen film, poln brezupa – očitno razmišljanje o slavi v Sloveniji škodi optimizmu.)

Glede na odnos do slavnih lahko naredimo tudi kratek pregled slovenskega tiska. Temelj klasifikacije je modro pravilo, da si v majhni skupnosti ni dobro omisliti sovražnika.

1. Dvorjani ali "resni časopisi" so zdresirani, da se funkcionarjem ni dobro zameriti in to tudi vedno upoštevajo. Politiki se zato med seboj borijo za vpliv nad to vrsto tiska in s tem za lepše pisanje o sebi.

Tisti, ki so hoteli k nam prinesti rumeni tisk, so se znašli pred problemom male skupnosti, v kateri palica raste za vsakega neposlušnega. Kako torej tračariti o močnih in vplivnih in jih ne dobiti po betici? Obstajata dve rešitvi:

2. Priliznjenci so neslavna dediščina Bernarde Jeklin, ki je problem rešila tako, da je pisanje o osebnih stvareh cepila na staro slovensko tlačansko servilnost in prilizovanje – tako je nastal čisto poseben tisk, ki se liže in slini vsem, ki jih ima za močne. Vmes pa še toči sentimentalne solze nad nesrečniki vseh vrst in se s tem sam sebi zdi plemenit. Če se morajo pri "resnih časopisih" politiki boriti za vpliv, ga tu dobijo samodejno isti trenutek, ko se približajo moči.

3. Virtualci so problem rešili tako, da so ustvarili svoj svet in ga naselili z raznimi slaščičarji, prodajalkami, blagajničarkami iz lokalnega supermarketa, trgovci z avtomobili in tako dalje. Vzeli so torej slehernika iz ljudstva in ga poimenovali zvezda – torej so trače cepili na slovensko egalitarnost in narcisizem. V bistvu režirajo svoj resničnostni šov, v katerem nastopajo vsepovsod prisotni nepomembneži, ki so brez realne moči, zato o njih lahko pišejo slabo. Politiki se zavedajo, da gre za izgubljence, zato se, razen Jelinčiča, ne družijo z njimi.

Družbe z negativno selekcijo dopuščajo eno samo odstopanje od enakosti, in sicer je to lik klovna. Družbe brez lastne pravne države pa cenijo eno samo lastnost, s katero se lahko prebijaš čez sovražen okupatorjev teren sodišč in birokracije – lisičjo zvitost, ki tudi v bajkah vedno prelisiči medveda. No, in na terenu virtualcev je tako zrasla oseba, ki je združila oboje. Če bo Slovenija ostala egalitarna in nepravna še nekaj desetletij, bo Damjan Murko dočakal starost kot njen predsednik. In ker sedanji predsednik živi v bloku, Murko pa v hiši, bo to od nepremičnin obsedeno ljudstvo pojmovalo kot napredek.