Slovenija in Nato

Ob gledanju teh fotografij človek dobi občutek, kot da je Obama neznansko srečen, da se je končno lahko slikal z novim slovenskim premierjem. Vidi se, da je premier tu zares v svojem elementu – takšne sproščenosti na evropskem političnem parketu ne kaže prav pogosto. Poleg tega tudi navzven od drugih kolegov diskretno izstopa po malenkost svetlejšem barvnem tonu obleke, tako da ga je bilo mogoče prepoznati že od daleč. Kar zadeva samo politiko do Nata, se ni seveda spremenilo prav nič. Slovenija bo v Afganistanu ostala do konca. Je pa premier malce "jamral" glede financ, kar najbrž – ob vseh projektih, ki so pred Natom – ni ravno neumna poteza. No, vprašanje je, kaj so si o tem mislili tajni agenti bonitetnih hiš – ampak ti imajo njegovega "jamranja" še iz časov, ko je bil v opoziciji, tako ali tako že dovolj. Najbrž se jim zdi, da če bi bilo res tako hudo, bi morala država po vseh pravilih že zdavnaj propasti. (Kdo ve, morda pa je vse skupaj le del zelo pretkanega premierjevega načrta in bodo zdaj bonitetne hiše v znamenje protesta Sloveniji zvišale bonitetno oceno.) O financah se je sicer govorilo veliko. Kot običajno so bili ameriški analitiki slabe volje, ker se evropske države ne držijo dogovorov in za obrambo ne namenjajo vsaj dva odstotka BDP. Trenutno imajo v krizi vsaj priročen izgovor, je pa res, da se sprejetih dogovorov večina držav ni držala niti pred njo. (Kot zanimivost: med tistimi državami, ki so za obrambni proračun porabile največ, je bila do krize tudi Grčija.) Naj si Američani mislijo o tem, kar hočejo, dejstvo je, da se Evropa po koncu hladne vojne pač ne počuti več ogrožena. Poleg tega očitno tudi ni preveč zainteresirana, da bi svojo vojaško moč projicirala navzven. Tako se na primer Sarkozyju avantura v Libiji ni prav nič obrestovala. Vprašanje torej je, zakaj bi Evropa potem za obrambo morala namenjati še več sredstev.

Rusija uradno sicer ne velja za neposredno grožnjo, a se vseeno veliko ljudi, katerih mentaliteta je obtičala nekje globoko v času hladne vojne, trudi, da bi se to dejstvo spremenilo. Če bodo dovolj vztrajni, se najbrž slej ko prej tudi bo. Kar pa zadeva Iran in njegove grožnje za Evropo, je mogoče reči samo to, da imajo nekateri javnost očitno za norca. Drugače si je takšne idiotizme namreč težko razložiti.

Z gradnjo raketnega ščita bi lahko tako Nato ubil dve muhi na en mah. In res, ravno v teh dneh je bilo mogoče prebrati, da Rusi že preizkušajo novo medcelinsko balistično raketo, ki bo lahko ta ščit prebila, medtem ko se Iranci na drugi strani zgolj čudijo, zakaj se jih Evropa tako boji. Najbrž jim to po svoje celo malce laska.

Ampak najbolj zanimivo pri vsem skupaj pa je to, da so do tega raketnega ščita izredno skeptični tudi pri Pentagonovem znanstvenem svetu za obrambo (Defense Science Board). Skratka, pri vsej zgodbi ne gre v bistvu za nič drugega kot neproduktivno razmetavanje milijard. Dobro je le to, da jih bodo kot vedno večino razmetali Američani.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.