Sreda, 26. 3. 2014, 14.15
7 let, 2 meseca
Slovenci volimo z vojnami
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3
V tistem bloku morajo namreč stanovalci izvesti cel ritual, preden vstopijo, in tako je, odkar pomnijo. Ključavnica je pokvarjena in vsak od prebivalcev ima svoje trike in magične gibe, s katerimi jo prepriča, da se mu ukloni. Stanje je takšno že leta, če ne desetletja, in na vprašanja, zakaj je ne zamenjajo, stanovalci debelo pogledajo, češ, saj je še čisto dobra? Če jo zadosti dolgo rukaš in stresaš, se prej ali slej vda, zakaj bi jo menjali?
Osupnilo me je sozvočje prizora: ljudje, ki nočejo zamenjati niti pokvarjene ključavnice, bi bili voljni zamenjati pokvarjene politike? Dvomim.
Vsaka kultura (oziroma raje uporabljam izraz mentaliteta, ker ne govorim o umetnosti) vsebuje tudi odzivni čas na zunanje impulze – nekateri narodi reagirajo prej, drugi pozneje. Odzivni časi so različni tudi po dobah: v srednjem veku so menili, da je svet večen tak, kot je, in da se nikoli ne bo spremenil. Kar pomeni, da se jim ni najbolj mudilo pri vpeljavi novosti. In ko so končno jih, so s tem srednji vek končali.
Tudi vsak posameznik mora loviti ravnotežje med novostmi in navadami, saj v resnici lovi ravnotežje med kemikalijami v svoji krvi – ne ubija samo preveč stresa, marveč tudi premalo.
Glede na zgodovino bi rekel, da je pri nas normalna distribucija pomaknjena bolj v konservativno smer, torej v strah pred spremembami. Kar pomeni, da je prisoten močan pritisk okolja, naj vse ostane isto, naj se ne spremeni.
V kolumni z naslovom Kamnita družba sem že pisal o kultu pasivnosti in nepremičnosti, o sestankovanjih, ki trajajo desetletja in niso način, da bi se dogovorili, marveč, da bi zavlačevali.
Danes bi krenil bolj v posledice, ki nam jih pušča nezavedni strah pred spremembami.
Začnimo z naslednjim citatom: "Vse se spreminja, a le redke stvari se spreminjajo na bolje." Kdo ga je zapisal? Stara, jadikava mam'ca na smrtni postelji po dolgem, nesrečnem življenju? Ne, s tem stavkom Loterija Slovenije začenja nagovor svojih uporabnikov na propagandnem lističu, ki ga delijo po poslovalnicah. Če vas mora loterija, torej trgovci s srečo, prepričevati tako jamrajoče, potem je jasno, da smo glede odprtosti za spremembe stisnjeni v skrajni kot Gaussove krivulje.
Vsaka tehnična novost mora skozi filter naše mentalitete. Sprejeli smo avto, ker nam omogoča mobilnost zato, da se ne bi bilo treba seliti, in mobilne telefone, da nam ni treba vstati s kavča. Kaj pa izum, ki dregne v samo srce slovenstva, vetrnica za pridobivanje elektrike?
Debata o njih – in samo ta me zanima v tem prispevku – je takoj zašla v čustveno opisovanje zdravstvenih simptomov. Njihov "hrup lahko pri ljudeh povzroča kronično utrujenost, obolenje srca, kronično nespečnost, pogoste glavobole, bolečine v ušesih, vratu in hrbtenici, pritisk v ušesih in očeh, težko dihanje, sopihanje, razdraženost, živčnost, prestrašenost, razočaranje, depresijo in neodločnost" (Vetrnice škodijo ljudem!).
Še več, "tisti, ki živijo nedaleč od vetrnih elektrarn, praviloma dobijo površinske opekline, da se jim pojavljajo hematomi in da obolevajo tudi za rakom, poleg tega pa naj bi nekateri celo oslepeli in oglušeli ("Kar v šoli proti gradnji vetrnic).
Ko boste naslednjič po televiziji gledali kako popevkarsko oddajo iz Nemčije ali Avstrije in boste pomislili, da imajo nastopajoči malo preveč radi solarije, vedite, da se motite – razlogi so v razprostranjenosti vetrnih elektrarn po teh deželah.
Kot pisatelj se včasih zakopljem v časopisne arhive in težko je ločiti današnje časopise od včerajšnjih. Trupla povojnih pobojev še kar gnijejo po gajbicah, ne utegnemo jih pokopati.
Izbrisani so še kar izbrisani.
Vsak problem, ki si ga naredimo, ostane z nami za večno.
Poglejmo, recimo, poročilo o stanju slovenskega gospodarstva okoli leta 1960: "[…] nestimulativnost nagrajevanja, slaba organizacija dela in neurejeni notranji odnosi. Še vedno je prevladovala mojstrska mentaliteta, vodilna mesta v gospodarstvu so zasedali neustrezni ljudje, ki so ovirali mlajše strokovnjake. Mladina se je po končanem osnovnem šolanju težko zaposlila. […] slaba organizacija in nizka produktivnost. Omogočiti bi morali večjo mobilnost kadrov v Sloveniji." (Po knjigi Marjana Drnovška.) Mar ne bi tega poročila lahko spet ponovili, prosim lepo? Mine petdeset let – stanje v gospodarstvu pa isto? Upoštevajte, da smo vmes izvedli kakih dvajset reform natanko zato, da se ni nič spremenilo.
Tisti, ki je na oblasti, bo vedno okoli sebe nastavil take, da ga ne bodo ogrožali, kar seveda spodbuja negativno selekcijo. Tako kadriranje bi lahko ustavila le grožnja z bankrotom. A balkanske dežele so itak celo zgodovino v bankrotu, torej ta ni pravi faktor. Dokler lahko najemamo kredite, nas kadrovanje ne zanima in posledično gospodarstvo tudi ne, zato lahko ostane tako, kot pač je.
Poglejmo še medije. Recimo, da pripravljate članek ali oddajo o pornografiji. Koga boste povabili? Maxa Modica, seveda! Prispevek o glasbi mladih? Igor Vidmar, kakopak! Ampak … Igor je že globoko v šestdesetih? To ne moti nikogar, kajti slovenski uredniki si delijo eno in isto beležko in njej je za vsako stvar zapisan en sam človek. Tako mene še zdaj kličejo vsakič, ko se pojavi kak računalniški virus. Bolj jim razlagam, da se s tem ne ukvarjam že desetletja in nimam pojma o tej temi, manj mi verjamejo. Kako, nekdo je zamenjal poklic? Je mar to mogoče? V slovenski stalnosti in nespremenljivosti vas bodo še iz hospica trgali od torte s stotimi svečkami in vas vlačili na televizijo, da boste razlagali o zadnjih trendih hipsterstva.
V Ameriki se mora javna osebnost občasno preroditi in s tem dokazati, da ni več ista, da ni zastala v razvoju in okamnela. Pri nas velja nasprotno, ljudje, ki se začnejo ukvarjati z nečim novim, so sumljivi. Kar pomeni, da nimamo možnosti novega začetka, temveč cenimo stalne kariere, četudi so v napačnem poklicu in se gibljejo od poloma do poloma.
Ameriške sanje: propadeš in začneš znova. Slovenske sanje: propadaš vedno znova.
Ste te dni odprli slovenske medije? Kriza je in uredniki iščejo nove obraze in nove ideje – tako sem v enem samem dnevu v treh različnih medijih prebral intervjuje z Gregorjem Golobičem, Majdo Širco in Marjanom Podobnikom. Eeeee …
Pa saj to so ljudje, ki so leta in leta aktivno oblikovali našo pot v govno! Zdaj nam pa razlagajo, kako iz njega? Razumem jih, radi nastopajo, vsak človek po neuspešni karieri išče razloge in se pere v javnosti – a greh leži pri urednikih! Zakaj, prosim vas, sprašujete propadle politike, od katerih so nekateri imeli več kot desetletje časa za dokazovanje, da niso kos svojemu delu? In bralci? Saj ste tak časopis kupili že pred dvajsetimi leti, zakaj bi ga danes spet?
Kot sem zapisal slovenski mediji so patološko obrnjeni v preteklost. Ta panika, ta strah – kaj, če se pojavi kdo nov? Mediji so zlepljeni s politiko in nova oseba bi mogoče menjala urednike; bolje torej vrag, ki ga poznamo, kot angel, ki ga ne.
Čudovita izpoved iz ženskega časopisa, ki odslikava stanje tudi na osebni ravni: "Vara me, ni več pozoren, skoraj nič ne seksava, nisem srečna, ampak njega vsaj poznam." (Bolje vrag, ki ga poznaš ...).
Ta zakon bo trajal, ni treba k vedeževalki.
Poglejmo pa nekaj drugega, veliko bolj kočljivega. V družbah, kjer je strah pred spremembo močan, je pritisk okolice silno velik – nihče ne upa izstopiti iz ozko postavljenih okvirov. Če gledamo podatke o spolno zlorabljenih otrocih, je največ znanih primerov seveda tam, kjer si ljudje o tem upajo spregovoriti – tam, kjer si ne, zlorabe seveda prav tako obstajajo, le pokrite so z molkom.
Če sežete po analizi štirih primerov duhovnikov, obtoženih pedofilije (Pavlič, 2012) boste videli, da so najbolj nastradale prav žrtve: okolica jih je izločila, vaščani z županom vred so podpisovali peticije, celo poslanec je javno podprl obsojenega (!) duhovnika in tako dalje.
A rad bi spregovoril o nečem drugem, o strahu pred spremembo, ki je tako močan, da zatre najgloblja čustva: obravnavani pedofili so ostajali na svojih položajih desetletja in ves čas nemoteno zlorabljali otroke. Ni treba veliko računanja, da ugotovite, kako je zelo verjetno, da ta trenutek v Sloveniji obstajajo ženske, ki so bile nekoč zlorabljene, pravkar pa pošiljajo svoje otroke k istim duhovnikom, učiteljem, trenerjem …, ki so zlorabili njih.
Vesel materinski dan želim.
Gremo: prva svetovna vojna se je končala in Slovenija je dobila svojo državno obliko znotraj kraljevine Jugoslavije. Vodilna politična imena leta 1918 (Korošec, Natlačen …) so bila še kar vodilna, ko se je država bližala propadu. Druga svetovna vojna je ustoličila naslednjo garnituro, ki je ostala aktivna do vojne za slovensko osamosvojitev. Ta vojna pa je postavila imena, med katerimi izbiramo še danes. Skratka, ko se enkrat prerinete med top slovenske politike, vas lahko odvoli le še smrt, narod ne. Slovenci torej volimo z vojnami. Kar pomeni, da nam zunanje okoliščine odstranijo ljudi, ki bi jih sicer volili, potem pa nimamo druge izbire, kot da obkrožimo nova imena.
Tako zelo lahko je biti slovenski politik. Ko ste enkrat evropski poslanec, boste za zmerom poslanec. Ko ste premier, boste kak mandat počivali (lahko na predsedniški funkciji), potem pa se boste vrnili na prejšnji položaj. Visoka politika v Sloveniji je pravzaprav partija Človeka ne jezi se, z zelo malo igralci, a številnim občinstvom, ki neprestano godrnja, a se nikoli ne razjezi. Tendenci ljudi, da hočejo imeti neprestano istega, ne pa novega vraga, se upira le narava – prej ali slej nam tisti, za katere bi večno volili, pomrejo. Gre pa le za pravni zadržek, ki ga lahko takoj spremenimo.
Predstavljajte si stoletnico samostojne Slovenije: kako vesele bi bile takrat volitve, če bi lahko za predsednika izbirali med Titom in Francom Jožefom, za premierja pa med Kučanom in Janšo. Koliko bi privarčevali! Vsaka štiri leta isti plakati, iste parole, vse isto – narod bi končno postal zadovoljen in nestrpno čakal naslednje, iste volitve.
