Slovenci na dopustu

Pozornost jim vzbudijo zadeve, ki se nam zdijo samoumevne, ker smo se vanje rodili in jih zato ne opazimo več. Na seznamih pa še nisem zasledil nečesa, kar se mi zdi krona bizarne patetike. Začnimo pred skoraj pol stoletja, v počitniškem domu Železarne Jesenice v Crikvenici na Hrvaškem. Moje prvo morje, pred stavbo pa železna ograja, rahlo kriva in precej rjasta. Mimo nje je po večkrat na dan hodil cvet slovenskega železarstva in ob pogledu na propadajočo kovino zmajeval z glavami in govoril drug drugemu: "O, kako bi mi to zrihtali, če bi bila tole Slovenija!" S kakšnim ponosom me je navdala njihova strokovnost, otroka naivnega! Nisem se vprašal, zakaj mojstri doma ne naredijo ograje, jo naložijo na streho avtobusa in postavijo, saj je bil dom tako rekoč del slovenskega ozemlja, če je že pripadal Železarni. Po vrnitvi v rodno mesto sem presenečen opazil, koliko zarjavelih ograj imamo, cela železarna je bila obkrožena s takim primerkom – pa saj to je Slovenija, zakaj torej niso vse ograje nove? Zakaj jih mojstri ne zrihtajo? Pogovori tujcev Vsa naslednja desetletja sem ostal pozoren na trenutek, ko se v tujini srečajo pripadniki istega naroda. Teme za pogovor so precej omejene, vsi po vrsti začnejo z vremenom in razmerami na potovanju, potem pa se zatečejo v šport in, če je sila, v politične razmere. Ampak raje ne, ker gre za dopust. Slovenska posebnost je v tem, da po vremenu in pred športom dodamo še posebno temo, ki je samo naša, odvisna pa je od države, v kateri smo se srečali. Svet namreč delimo na boljše in slabše od nas. Če se srečamo v Avstriji, recimo, bomo takoj prešli na pogovor o tem, koliko bolj zelena je trava, kako točno je pripeljal avtobus, mestni promet deluje neverjetno, sploh ne potrebuješ avta, ne pa tako kot pri nas itd. Skratka, pademo v vlogo hlapcev, ki občudujejo gospodarje. Če pa se srečamo na Hrvaškem, recimo, torej med tistimi, ki jih imamo za manj vredne, potem že med pogovorom o vremenu naš pogled blodi po pokrajini in prej ali slej najde kako odvrženo smet, zarjavelo ograjo, neprijaznega natakarja, da lahko odkimamo in zavzdihnemo: "O, kako bi mi to zrihtali, če bi bila tole Slovenija!" Variante so še: "če bi bilo naše", "če bi bilo slovensko" in podobno. Pogovor se sproži po vseh državah nekdanje Jugoslavije, pa tudi po arabskih državah sem ga že slišal, da o Grčiji ne govorim – na neki konferenci so nas gostitelji zalagali s predobro hrano, cvet slovenskega novinarstva pa je samo vzdihoval, kako bi mi porihtali vsako malenkost v hotelu s petimi zvezdicami, dokler ni nazadnje, pri slavnostni večerji, znan slovenski novinar odrinil krožnik in glasno izrazil ogorčenje: "Spet neki polnjeni melancani! Mar ti res ne znajo narediti dunajskega zrezka s pomfrijem? O, kako bi mi to porihtali, če bi bilo naše!" Skratka, če bi bili svetovna velesila, ne bi izvažali demokracije, marveč dunajske s pomfrijem. Razširjali bi torej simbolno hrano naših starih gospodarjev, kako uslužno! Samostojna Slovenija Kako gredo zadeve v samostojni Sloveniji, vemo. Mediji poročajo o porazu za porazom in prav čutiti je razpadanje sistema. Zadeve tečejo po inerciji in se počasi drobijo in ustavljajo. Ne s pokom, marveč s šepetom. Zadeve kar razvodenijo in izginejo, stopijo se kot žolca na dežju, druga za drugo, še demonstracije so doživele isto usodo. Negativna selekcija ni uničila le vodilnih funkcij, še pri natakarjih se pozna, da o striptizetah ne govorimo. Kar pa slovenskih turistov ne moti: še čisto vsako leto sem po večkrat na hrvaškem primorju slišal, kako bi mi tole porihtali, če bi bila to Slovenija. Patetično bizarni trenutek To je slovenska posebnost, ki se mi zdi najbolj patetično bizarna. Letno v tujino odpotuje 1.120.000 Slovencev, starejših od 15 let, od tega 63 odstotkov na Hrvaško. Tako več kot pol milijona ljudi države, v kateri državni tožilec ne zna izpolniti pravega obrazca, striptizeta pa ne potegniti gat z riti, hodi, gleda in razpravlja o tem, kako bi porihtali zadeve, če bi bila Hrvaška Slovenija. A dajte no. V Ezopovih basnih se atlet hvali s tem, kako daleč je skakal na Rodosu, dokler mu ne rečejo, tule je Rodos, tule skoči! Tule je Slovenija, zakaj je torej ne porihtamo, če bi znali porihtati ves Balkan? (Na naše turistično vzdihovanje niso niti najmanj vplivala dejstva: razglasili smo se za Strokovnjake za Balkan™ in vsi vemo, kako se je končalo; investicije so postale kriminalistične preiskave, elitne slovenske blagovne znamke smo zafurali in razprodali in kdor ne verjame, naj se odpravi v Sarajevo, kjer izveski visijo še povsod, tako prisotnost marginalizirati je res dosežek.) Gostilniški čvek Slovenske turistične debate so posebna oblika gostilniškega čveka, torej bahanja brez odgovornosti. Če bi sredi Slovenije vstali in rekli: "Tole bom pa porihtal!", bi bila to obveza, v tujini pa gre za lepo zveneče debate, ki nas ne zavezujejo k ničemur. Če bi se pol milijona ljudi doma aktivno ukvarjalo s tem, kaj lahko porihtajo, bi bila Slovenija res Svetilnik Evrope™. Tujina je torej ostala edino varno zatočišče našega narcisističnega občutka večvrednosti, ki je popolnoma izgubil stik s stvarnostjo. Kar ponuja veliko priložnost turističnim organizacijam: bolj bo šlo s Slovenijo navzdol, bolj bodo državljani potrebovali potovanja v sesute države. Predstavljajte si organizirano skupino Slovencev, ki hodi po Somaliji in z nasmehom odkimava: "O, kako bi mi to porihtali, če bi bilo to naše!" Dobra novica je tudi v tem, da se ne smemo bati jedrskega holokavsta. Pa če bo preživel en sam Slovenec, ki bo kot mutant blodil po raztreščeni pokrajini in bo nanj padal radioaktivni dež, bo še vedno momljal: "O, kako bi jaz tole porihtal!" Če mu zraste še kakšna glava, bo pa sploh zadovoljen, ker bosta že dva, da bosta lahko modrovala o delu.