Skupinsko v ednini

Zoprno. Že nekaj časa ugotavljam, da sploh ne znam več gledati televizorja. Gledam ga med listanjem časopisov in revij ali, najpogosteje, kot drugi ekran v vrsti. Dnevi, ko sem dolgo v noč sedela pred ogromnim ekranom, ki je bil seveda priklopljen na veliko škatlo z drobovjem računalnika, ta pa je zahtevala svojo posebno mizo in pač pravi mali računalniški kotiček, so že davno mimo. Cela družina je uporabljala isti računalnik tako za igro kot za delo in verjetno sem lahko samo hvaležna, da se nihče ni navlekel na kakšne res dolge igrice. Še Civilization sem igrala samo zato, da bi postavljala mesta in izumljala uporabne zadevščine, vse zabave pa je bilo konec, ko se je bilo treba vojskovati. Nič čudnega, da se deset, petnajst let pozneje, vračam samo k najbolj preprostim igricam – tetrisu in mah jongu. Pa še to le občasno. Bolj kot vse igre me namreč zabava splet. Mislim, da sploh ne znam več spremljati televizijskega programa brez vsaj majhne pomoči spleta (pa ne le zato, ker sproti brskam za kakšnimi informaciji o programu, ki je na voljo). Trenutno si sploh ne predstavljam boljše sprostitve ali bolj zabavne aktivnosti kot je spremljanje velikega ekrana s kotičkom očesa na malem ekranu, kjer se na tviterju sproti vrtijo komentarji zainteresirane javnosti. Da je treba zadevo jemati resno, kaže tudi predvolilna poplava novih računov in uporabniških imen, pri drugem prvem televizijskem predvolilnem soočenju pa so na spodnjem delu ekrana celo uporabili pasico, na kateri so se vrteli aktualni tviti o oddaji. Izvedba je sicer malo šepala, a namen je bil dober. Tviter me razvaja. Ne le zato, ker je učinkovit ventil in jezo zaradi zamujenega avtobusa raje prilepim na nekaj črk ter pošljem v internetno vesolje ter se je znebim kot smeti, namesto da jo nosim s seboj ali stresem na prvega človeka, ki bi me ogovoril. In ne le zato, ker zadovoljuje mojo potrebo po informiranju tudi takrat, ko ni pravih informacij, vsaj ne za kogarkoli razen zame. Ne le zato, ker lahko kadarkoli dosežem xy število ljudi, ki bi mi morda znalo odgovoriti na kakšno vprašanje, ali ker izvem marsikaj koristnega, včasih umiram od smeha in se drugič jezim zaradi nerazumevanja. In obenem prav zaradi vsega naštetega. Mogoče smo res že povsem nervozni zaradi presežka informacij in motenj pozornosti, težko pogledamo cel film v enem kosu ali sledimo oddaji brez nenehnega preklapljanja, a tviter je televizijo zame znova naredil zabavno. In jaz sem bila včasih velik televizijaholik. Pravzaprav nekako še vedno sem, čeprav je najina zveza postala bolj na daljavo. Še vedno sem tisti gledalec, ki si bo Housa raje pogledal v rednem odmerku enkrat na teden kot pa na računalniku kadar bi hotela. Včasih imam rada, da drugi določajo pravila igre; če lahko zadevo pogledam kadarkoli, potem je ne bom nikoli. Ker pač lahko kadarkoli.

Kakorkoli že, politične debate še nikoli niso bile tako zabavne kot v spremstvu tviterja. Občinstvu ne uide nič, duhoviti komentarji me redno spravljajo v smeh, hkrati pa preberem tudi mnogo povsem stvarnih pripomb, ki so lahko bolj zdravorazumske in smiselne od vsega, kar smo slišali od zborčka politikov na televiziji. Na žalost potem dobim vtis, da se na splošno vsi strinjamo, razmišljamo trezno in stvari sploh niso tako črne, potem pa me na dan volitev čaka kakšna streznitev. Nikoli ne upoštevam dejstva, da tisti delček javnosti na tviterju sploh ni reprezentativen. Da gre le za neko malo skupnost, ki si jo ustvariš s krogom ljudi, katerih izjavam slediš in ki sledijo tvojim zapisom. Vem, da se zdijo internetne skupnosti mnogim neka anomalija sodobnega časa, mala kriza medsebojnih odnosov, izguba s stika z ljudmi, konec pristnosti, karkoli. No, meni se zdi pristnost v prevelikem odmerku tako ali tako nepristna. Raje imam manj nepristne pristnosti v "resničnem" življenju in več pristne nepristnosti v "neresničnem", če to pomeni, da bo tista "resnična" pristnost res pristna. Smetana pristnosti. Ne ljubi se mi ukvarjati s tistimi ostanki po sladoledni kupi, ravnanje z njimi je veliko lažje ob tipki delete.

In saj veste, nekateri prekopavajo gredice, drugi igrajo videoigrice, eni pa visimo na internetu. Ob primerni razvrstitvi prioritet ne vidim večjega problema. Brez skrbi, biftek s prijateljem ima prednost. Večinoma. Mečkanje pod kovtrom, sprehajanje s kostanjem v roki, branje dobre knjige? O ja, tudi. Moje virtualno in "resnično" življenje se odlično razumeta in en drugemu puščata dovolj manevrskega prostora. Popoln zakon.