SAZOR, še naprej sinekura za izbrance?

Avtor: Rok Kvaternik, regijski direktor Skupine Klett za Vzhodno Evropo in Turčijo

Viski Yamazaki je prav poseben japonski viski, ki ga moj nekdanji prijatelj Miha Mazzini rad pije. 14. novembra, v soboto popoldne, ko sem ga gotovo zadnjič pil z njim v njegovi kuhinji doma, si nisem mogel niti misliti, da bo že manj kot tri mesece pozneje o meni napisal toliko demagoških izpeljank, kot sem jih daleč v tujini na ponedeljkovo jutro šokiran bral v njegovi popularni kolumni.

A namen tega pisanja so dejstva in ne osebna razočaranja.

Glavni vzrok Mihovega napada z vsemi sredstvi je seveda njegova avtorska pogodba na Sazorju. On pač računa vse in vse pri njem je "goli" izračun. In tu je bil ob viskiju sklenjen najin dogovor, da se mu mesečni honorar poveča za približno 20 odstotkov. Sklepala sva, očitno pravilno, da mu bo Slavko Pregl, predsednik nadzornega odbora (NO), ponudil večji honorar.

Čeprav se mu pogodba sploh še ni iztekla. Vse pač s predpostavko, da bodo pravi stari prijatelji zaščitili drugega člana poslovodstva – Rudija Zamana.

Ta naj bi dobil – po mojem prepričanju – sicer lepo plačo pred pokojem. Enako pač kot Mazzini – po sobotnem dogovoru naj bi bila namreč oba na istem. Ker je pozneje gospod pogajalec v imenu NO (brez soglasja članice iz Rokus Kletta) brez razloga obema ponudil znatno več – Mazziniju skoraj dvojno – kot je bilo dostojno in še sprejemljivo (v e-sporočilu predsednika NO z dne 19. decembra je bila prva ponudba za oba 75.300 EUR, kar je kar 38 odstotkov več kot lani), Miha pa je to po nekaj dneh "razmišljanja" gladko sprejel, sem tudi sam, zapoznelo zapuščajoč naivnost, dojel, da se iz mene in vseh avtorjev ter založnikov, ki od Sazorja dobivajo vsa leta samo drobtine, nekdo resno in sistematično dela norca.

Ker so gospodje na Sazorju pod pretvezo, da je nujno treba do konca leta sprejeti proračun, prav 30. 12. (!) sklicali skupščino, kjer bi vse stroške in pogodbe "uzakonili", smo večinsko rekli NE. In se legitimno uprli. Podprli pa Založbe Rokus Klett niso založniki, kar bi bilo pričakovano, ampak pisatelji, člani Sazorja!

Torej tisti družbeniki, ki so potratnemu zapravljanju denarja in potovanjem okoli sveta odločno rekli NE. Avtorji so namreč dobili zadnjič izplačanih le 33 EUR (bruto!) za celo leto. Pričakovano je, da je bila njihova mera tolerance polna. A tu se zgodba šele začne, saj so se funkcionarji tokrat res zbali za svoje pozicije. Skupščino so nasilno prekinili (Zaman je kar vstal in šel) in na spletu zapisali, da ni bila izvedena. Ker pa skupščino lahko zahteva četrtina članov, smo novo, peto skupščino tudi nemudoma zahtevali in to že prvi teden januarja. Zahtevalo jo je kar 26 članov s podpisi pod skupnimi sklepi za zmanjšanje stroškov.

Tokrat celo z nekaj manjšimi založbami ob strani. Vrlo poslovodstvo pošte ni prevzelo več kot teden dni in je dvakrat onemogočilo fizično vročitev zahteve. Mazzini je v naporni redni službi v Telekomu "cel dan", Zamana pa po pričevanju tajnic tako ali tako ni nikoli v pisarni. Vseeno je skupščina morala biti sklicana in jo imamo zdaj 11. februarja.

Na skupščini ne gre za nikakršen prevzem Založbe Rokus Klett, to je čista Mazzinijeva izmišljija. Rokus Klett se je res zavzemal za najboljše pogoje za svoje avtorje učbenikov (ki sploh niso člani Sazorja, saj so na Rokus prenesli vse svoje pravice, kar je za razliko od literarnih del za učbenike običajna praksa v Sloveniji in v tujini), a smo na žalost glede na zdajšnjo in očitno tudi prihodnjo zakonodajo prisiljeni kolektivne pravice urejati v okviru Sazorja.

Avtorji učbenikov bi lahko ob običajni zakonodaji sicer svoje pravice urejali direktno ali prek založb, predvsem pa z ministrstvom za šolstvo. Sazor pa bi po drugi strani moral delovati na več področjih in zbrati nekje do 1,5 milijona evrov (le 30–40 odstotkov je v tujih državah navadno prispevek iz naslova šolstva), ki bi jih delil med zelo različne avtorje in založnike. Pogoj za takšno delitev (ne samo šole, tudi univerze, podjetja, državne institucije itd.) so vzorčenja in meritve, ki jasno pokažejo, kaj se v resnici fotokopira.

Tako je velika razlika, ali se fotokopirajo pesniška zbirka, podjetniški akti in periodika, kjer je avtor prenesel pravice samo enkratno, ali pa se fotokopira učbenik, kjer so pravice prenesene v celoti in večinoma za deset ali celo 15 let.

To Mazzini zelo dobro ve, natančno smo o tem govorili ne samo pri njem ali meni doma, o tem so spregovorili tudi vrhunski pravni strokovnjaki za avtorsko pravo. Navajanje naših dopisov na ministrstvo in pobude, da bi bilo več kolektivnih organizacij, je tako nepoučenemu (in namerno zavedenemu bralcu) bolj razumljivo.

A žal bo v prihodnje vse urejal Sazor. Ta zadnji poskus na Mazzinijevi strani je spet namerno zavajanje, o vsem je bil osebno obveščen in bil celo na sestankih z strokovnjaki iz avtorskega prava. In prav v strašenju avtorjev je srž Mazzinijeve demagogije in celo antinemške ksenofobije. Ob zadnjem se lahko samo nasmehnem. A prodajanje teorije o tem, kako bo slabše za avtorje, če ne plačajo vodjema brez rezultatov 75.300 EUR za leto 2016 in ne samo maksimalnih in zadostnih 20 tisoč evrov, o čemer se glasuje na naslednji skupščini, je prepričevanje nepoučenih.

Drugo: naše težnje po vzorčenju v razumnem roku – eno leto – Mazzini že vnaprej razglasi za kratenje pravic avtorjem. To preprosto ni res. Menimo samo, da vzorčenje na tri leta, za kar so se vrli pogajalci dogovorili z ministrstvom, ne vzdrži preskusa verodostojnosti resničnih ciljev – gre le za dolgotrajno ohranjanje mastnih privilegijev, ki si jih zdaj lasti peščica, tako z avtorske kot z založniške strani. Ni nepomembno, da je učinek svojega dela za leto 2015 na izrecno zahtevo novega NO Zaman popisal na slabih treh straneh in lahko se izračuna, da je delal le nekaj ur tedensko (razen potovanj). In zato dobival tudi do tri tisoč evrov. Mazzini svojega poročila NO sploh ni oddal! Briga ga. Odgovoren pa naj bi bil za mednarodno sodelovanje (…). Ob redni službi v Telekomu ga je tako Sazor podprl še s stroškom 15.750 evrov letno! O njegovem trdem "pogajalskem" delu res ne mislim napisati niti črke več. Sestankov po mojih informacijah v dveh letih njegove prisotnosti ni bilo več kot pet. In kaj naj bi Založba Rokus Klett sploh naredila narobe? Da je učinkovita, se je organizirala, je pisala družbenikom Sazorja, smo klicali vse, ki niso odgovorili itd. Da je imela vsega tega sprenevedanja ljudi z ogromnimi prejemki dovolj? Kakšno čudo pa je to, če organizirano propagiramo resnico? Razen za zapečkarske, udobno redno zaposlene literate ali propadle založnike. Nam je to vsakodnevno delo in nobena posebna kampanja ali akcija. Zato je Rokus Klett tam, kjer je, ostala dejavnost pa več ali manj umira na obroke. Še zadnje pojasnilo: v veliki meri je za stanje, tako v založništvu kot v Sazorju, kriva "naša" največja založba. Njeni vodilni so dolgo krojili usodo tako posameznikov na različnih funkcijah kot tudi odvisnih ali povezanih založb. Tudi (skoraj v celoti) do prihoda novega predsednika NO, gospoda Slavka Pregla, je bilo tako. Zaman je tako lahko dobival astronomsko plačo leta 2011 in pozneje, pogodbo ima podpisano celo za nedoločen čas (brez kakršne koli podlage ali sklepov skupščine o trajnem mandatu), delitev je bila socialistično enaka za vse družbenike, ne glede na to, kako pomemben avtor ali založba je bil upravičenec. Ker se, za razliko od moje malenkosti, nihče pač nikakor ne želi nobenemu zameriti, kaj šele pisateljem itd. Spet boj za odlično plačane vodilne pozicije, tokrat založniške … Eh, Slovenija. Dovolj bodi. Opozorilo vsem, ki glasujejo 11. februarja, je v naslovu tega zapisa. Delitev upravičenega med avtorje in založnike ali sinekura za peščico pri koritu? Epilog: vsakič, ko je Mojster Miha, kot ga je klical moj mali sin, v preteklosti napisal kolumno, mi jo je poslal v branje, samo meni. Res ne obvladam njegovega morbidnega moraliziranja o Slovenčkih, a prav večina lastnosti, ki jih je opisoval, se najde v njegovem medijskem napadu name. Patetično, umazano majhno, demagoško, populistično, obžalovanja vredno – a vse, kar šentflorjanec pač naredi za svoj ljubi (večinoma podarjeni) kruhek. Zelo žalostno.

Miha drugače tudi rad pije srbsko rakijo Gorda, ki sem mu jo nosil iz Beograda, jé turške slaščice iz Carigrada (slike z najinih zasebnih potovanj so na mojem blogu), da prebiranja mojega New Yorkerja vsak teden sploh ne omenjam … In tako dalje.

A žal so nekaterim finančne prioritete na prvem mestu in za njihovo zaščito so dovoljena vsa sredstva. Tudi žrtvovanje prijateljstva. Čeprav pa kaže, da se je v zvezi z mojo malenkostjo očitno zaračunal, in mu je (samo) glede tega gotovo že prav na veliko žal …