Razmišljanja ob peti obletnici začetka krize

Takšne obletnice so seveda zmeraj priložnost za trezen razmislek o tem, kaj se je takrat pravzaprav sploh zgodilo. Ali se je svet iz vsega skupaj kaj naučil? Ali so se zgodile kakšne temeljite spremembe, ki so jih takrat tako imenovani voditelji sveta obljubljali in napovedovali? Ali je konec krize res tako zelo blizu, kot to menda kažejo nekatere številke? Zagotovo je vsakdo opazil vsaj dve veliki spremembi. Prvič, tisti, ki so na začetku krize veselo razlagali, kako je ta pravzaprav samo drugo ime za priložnost, so danes tiho. Preprost izračun jim je namreč pokazal, da bi lahko bili stroški za zobozdravnika precej višji od priložnostnih dobičkov. Drugič, manever projekcije krivde na socializem je uspešno spodletel. Danes vsak resen in razmišljajoč človek ve, da krize ni povzročil socializem oziroma socialna država. Dvomov o tem, kdo je na koncu zmagal v hladni vojni, za večino pač ni. (Tale zapis se seveda ne nanaša na znano slovensko debato o komunistih, ampak na diskurz ameriških ljubiteljev čaja, Glenna Becka, Fox News in tako dalje. Kakšen vpliv je imel ta diskurz na določene posameznike v Sloveniji, je del neke druge debate.) Vsekakor je bila kriza izvrstna priložnost za večino bankirjev zloglasnih ameriških bank. Dejstvo je, da se je zanje kriza že zdavnaj končala. V tej zvezi je zanimiv odgovor Henryja Paulsona, tedanjega Bushovega "vojnega generala", na vprašanje, kako je lahko dopustil, da so si bankirji – torej tisti osebki, ki so bili najbolj odgovorni za krizo – na koncu izplačali tako vrtoglave nagrade. Preprosto, to je bila pač cena, ki jo je bilo treba plačati za njihovo sodelovanje pri reševanju sistema. In mimogrede: če ima tukaj kakšen bralec slučajno težave z razumevanjem zadnjega stavka, naj se takoj pomiri – z njim ni nič narobe, takšne težave ima večina ljudi po vsem svetu. Henry Paulson, finančni minister v administraciji mladega Busha, je brez dvoma človek, ki o teh stvareh veliko ve in mu je zato dobro prisluhniti. Razumljivo torej, da si je v teh dneh prislužil takšno medijsko pozornost. Tudi v zasebnem življenju gre za nadvse zanimivega človeka, očitno precej bogaboječega – na pamet naj bi znal odrecitirati dolge pasuse iz Svetega pisma in zlasti v tistih dramatičnih časih naj bi veliko molil. No, večino bralcev najbrž vseeno bolj zanimajo njegovi pogledi na trenutno stanje v globalni ekonomiji. Slaba novica: Paulson ne vidi skorajšnjega konca krize. Pravzaprav je še huje: opozarja na nevarnost nove. Po njegovem mnenju bi bili nujni predvsem trije ukrepi: 1. privatizacija družb Fannie Mae in Freddie Mac, 2. regulacija bančnega sistema v senci, 3. omejitev velikosti bank – nesprejemljive se mu zdijo tako imenovane banke "too big to fail", torej banke, ki so prevelike, da bi jih lahko pustili propasti. (Zanimivo, pred krizo je imel o regulaciji povsem drugačno mnenje. Človek se res uči vse življenje.) Daleč najbolj zanimiv in poučen je Paulson gotovo tedaj, ko govori o reševanju bank. Tukaj naj bi se znašel na točki, ko je, hočeš nočeš, moral požreti nekatera načela. Na kratko: tega ni storil zaradi bank, ampak zaradi svoje neizmerne ljubezni do ljudi, kajti propad bank bi lahko sprožil razpad vsega sistema, posledice česar bi bile nepredvidljive tako na lokalni kot tudi globalni ravni. Tukaj je kajpada popolnoma irelevantna Paulsonova iskrenost, brez dvoma bi propad bank zelo resno ogrozil ves sistem. Ampak kateri sistem? Ali govori Paulson o socializmu? Kakorkoli se to že absurdno sliši, vsaj v Sloveniji je še vedno dovolj puristov, ki ne morejo dojeti, da nikoli ni bilo in ne bo sistema, ki bi teorijo v popolnosti, tako rekoč brez preostanka transformiral v prakso. Skratka, preprosto povedano: Paulson je z reševanjem bank reševal kapitalizem – pa čeprav morda z res ne najbolj značilnimi ukrepi zanj. Ali si zasluži odlikovanje? Nezmožnost temeljitejših reform sistema, o katerih govori Paulson in odsotnost katerih se v praksi občuti vsak dan, je mogoče prevesti v zgodbo o pošasti, ki si jo je sistem ustvaril z namenom, da mu bo služila, potem pa se je ta v nekem trenutku osamosvojila in si podredila sistem. Vsekakor lepša zgodba kot pa razne prozaične teorije zarot.