Prodajmo bolnišnice tujcem!

Se spomnite slovenskih tovarn in velikih podjetij, ki smo jih na vsak način hoteli ohraniti za narod – danes narod od njih zgolj plačuje dolgove. Se spomnite slovenskih bank, ki jih je narod nujno potreboval za suverenost – danes smo zaradi njihovih lukenj v hujših okovih kot kadarkoli prej. Se spomnite kapitanskih izjav politično nastavljenih šefov velikih slovenskih državnih podjetij o osvajanju Balkana in vzhoda in osrednje Evrope in zahoda? Danes se njihove ruske in bolgarske podružnice in parcele sesuvajo in kapljajo v naše bančne luknje. Njihove slovenske centrale pa prevzemajo podjetja iz okolij (in okolice), v katerih ne znajo le sešteti dva plus dva, kar sicer znamo tudi Slovenci, ampak svojemu izračunu tudi v resnici verjamejo in so ob neprijetnih številkah pripravljeni na ukrepe, ki spremenijo končni rezultat. Bomo kdaj znali postaviti diagnozo in ukrepati? Te veščine, da verjameš sam sebi in realnim številkam, se je treba zavestno učiti in se dati poučiti tistim, ki to že znajo. V medicini se velikokrat zgodi, da iz preiskav in številk ne znamo pomisliti in sklepati o določeni diagnozi, če je nismo še nikoli prej postavili. Ko to storimo dvakrat ali trikrat (sami ali še večkrat s pomočjo izkušenejšega kolega), pa s tisto diagnozo nimamo več težav in jo prepoznamo iz istih številk, ob katerih smo prej samo nerodno in brez ukrepanja jecljali. In če si verjamemo, upamo odločiti tudi o terapiji. Tega, da bi verjeli očividnemu na ravni družbe in zato ukrepali, pa Slovenci na žalost še ne znamo. Inženirska logika nam je povsem tuja. In ob tem ne rečem, naj se preobrazimo v inženirsko fundamentalistične Američane, ki so pripravljeni v hipu narediti dve ali tri vojne hkrati, če jim strokovnjaki za 20 let vnaprej izračunajo scenarij, po katerem bi bilo mogoče preprečiti izgubo kakšnih strateških industrijskih, energetskih ali surovinskih položajev. Mi ne bomo kot družba nikoli tako radikalno verjeli sebi, saj nismo nek samostojni svetovni pojav, niti se nismo nikoli (na)učili zgodovinskih lekcij, v katerih bi bila naša usoda odvisna izključno od nas samih. Ampak vsaj za leto ali pet let vnaprej pa bi se lahko naučili gledati in ukrepati! Čas bi bil, da se vsaj pri očitno slabih scenarijih prenehamo vesti kot nemočni slepci, ki kar čakajo na usodo, čeprav je tnalo le meter od njih. Bolnišnice, zdravstveni Litostroj in Tam Povsem očiten primer neumnega čakanja je trenutno ravnanje z usodo slovenskih bolnišnic. Vsem razumnim in obveščenim ljudem je jasno, da bodo v pogojih odprtega trga EU propadle, če jim država ne bo pripravila okolja, v katerem bi se začele konkurenčno bojevati za bolnika in (pre)živele izključno od tega, kako dobro znajo privabiti čim več bolnikov. Če to delajo bolnišnice zunaj naših mej, je očitno, da bodo ob nespremenjenem vedenju naše kmalu postale zdravstveni Litostroj ali Tam. In kolikor vem, so tudi ministrski kandidati, ki so imeli prakso vodenja zdravstva, kar po vrsti (neuspešno) zahtevali jasno obljubo, naj država poslovno omrtvičenim bolnišnicam najprej sanira izgube, potem pa jih vrže v konkurenčni boj za bolnike. Ne zato, da bi se grizle med seboj, ampak da bi se naše bolnišnice naučile preživeti ob konkurenci čezmejnih, kjer vabijo bolnike v čakalnice brez vrst in znajo oglaševati svoje zdravnike in uspehe na spletu ter dajo pacientu vedeti, da so ga veseli, ker jim prinaša zaslužek in razvoj. Našim bolnišnicam pa vsak dodaten bolnik objektivno prinaša le nove neprijetnosti z vrstami in dodatno izgubo. In logično, da se tako tudi vedejo. Zdravnikom bodo čez mejo kmalu sledili bolniki Če torej namerava država zdravstvo še naprej programirano tiščati pod vodo s frazami o finančni vzdržnosti, je že danes jasno, kam bo to pripeljalo naše bolnišnice, ki se bodo namesto konkurenčnosti za bolnike učile klečeplazenja, da bi dobile državno pomoč vsakič, ko bodo pomodrele zaradi pomanjkanja kisika. Zdravstvene meje v EU so se odprle in nikakršen birokratizem ne bo dolgoročno zadržal ljudi, da se ne bi hodili zdravit tja, kjer bo zanje bolje. Dovolj je afera ali dve in nam polovico določene stroke mimogrede odsesa prek meje, davkoplačevalcem pa ostanejo prazni oddelki, ki jih bo treba vzdrževati poleg računov ZZZS za čezmejno zdravljenje. Ta proces se je sicer že začel; zobozdravstvo je že zabredlo do kolen, prek mej frčijo slikovna diagnostika, oftalmologija, plastika. Množično zaposlovanje naših zdravnikov (ki jih izšolamo, a ne zaposlimo) prek meje, v Avstriji, je pojav, v katerem samo slepec ne vidi logičnega nadaljevanja – kmalu jim bodo sledili naši bolniki. Na absurden način se bo ponovila naša lesna zgodba, le da bodo namesto neobdelanih hlodov čez mejo vsako jutro potovali naši zdravniki in bolniki ter se popoldne skupaj vračali v državo, kjer zaradi neumnega upravljanja propade vsaka tovarna in žaga. Zakaj bi bila torej bolnišnica izjema? Bolnice naj živijo od oglaševanja zdravnikov Če torej v zdravstvu ne želimo vzpostaviti konkurenčnih bolnišnic, je veliko ceneje, da si to priznamo že zdaj in jih takoj prodamo tujcem, da iz njih kaj pametnega naredijo pri nas, ne čez mejo. Da si prihranimo nepotrebne poti, obdržimo delovna mesta v državi, hkrati pa si morda še za deset ali 15 let izpogajamo postopnost v zviševanju premij; da ne bomo naenkrat prisiljeni s slovenskimi plačami plačevati avstrijskih ali nemških zdravstvenih premij. Če pa želimo vzpostaviti zdrav zdravstveni sistem, je treba v temelju spremeniti parametre poslovanja zdravstvenih ustanov, da bodo spodbujene vložiti trud, inovativnost in energijo v pridobivanje bolnikov. Kar bi bolniki v praksi zelo hitro in opazno občutili. Kajti bolnišnice, katerih interes bi bil zdraviti bolnike, bi v ambulantah ukinile čakalne vrste in osebni zdravnik bi jim lahko naročil svoje bolnike kar s spletnim naročniškim sistemom na dan in uro, ki bi se je ambulante tudi natančno držale. Take bolnišnice bi same poskrbele, da bi od osebnega zdravnika po elektronski poti prejele vso dokumentacijo, da se preiskave ne bi podvajale; da ne govorim o spletnih straneh, na katerih bi bolnišnice oglaševale svoje zdravnike, njihove kompetence, kvalifikacije, uspehe in sploh vse, kar bi privabilo bolnike. Ker bi od njih pač živele.