Premišljevanje o Grčiji

Za Grčijo sicer nisem kak objektiven strokovnjak, ampak sem le njen morski ljubitelj – njen konstantni severni veter meltemi je čisto druga pesem kot jadransko poletno cukanje med burjami in soparnimi bonacami; njeni brezštevilni in zastonjski komunalni privezi so čisto druga pesem kot dalmatinske gneče in gusarstvo pri zaračunavanju vsakega morskega postanka; enako velja za prijazne grške gostilne v primerjavi z dalmatinskimi turističnimi zasedami.

A kljub svojemu nestrokovnjaštvu toliko poznam Grke, da mi je jasno, da jih je Siriza prepričala predvsem zato, ker je prva jasno izrekla vsem očitno resnico, da bremen grške zadolženosti njihova država ne more prenesti. To, kar so vsi Grki že dolgo vedeli, pa si niso upali priznati.

In ko zadnjega pol leta spremljam nogometna preigravanja Sirizinih politikov z politično birokracijo EU, je kreativni in estetski zmagovalec vsekakor Siriza. Ne glede na to, kakšen odnos ima človek do vsebine vprašanja grškega dolga, so Sirizini politični driblingi tako domiselni, hitri, polni nepredvidljivih obratov in hkrati strateško domišljeni, da se večina evropskih političnih birokratov zdi povsem nebogljena, ko poskušajo komentirati, kaj se pravzaprav dogaja v pogajanjih. Kot bi Barcelona z največjo motivacijo prišla odigrat tekmo v Stožice.

In to s slovenskimi politiki, ki so na svojih EU-predstavah očitno s sabo zadovoljni že s tem, da znajo razložiti, kaj je ofsajd. Če pa jim uspe izvesti met iz avta tako, da jim sodnik ne vzame žoge, pa so naravnost vzhičeni od ponosa. Slovenskim politikom se na kilometer daleč vidi, da jih v EU v glavnem skrbi le, da se ne bi osmešili, ko bi napačno prijeli pribor na diplomatski večerji. Potem pa z balkanskega juga pride neka neotesana Siriza in začne z inteligenco in talentom vrhunskih igralcev driblati po vsem igrišču EU z namenom, da bi zabijala gole.

Nezaslišano! Vsi evropski birokrati so zgroženi, ker želi Grčija namesto protokolarnega kramljanja nenadoma zabijati gole – našim politikom pa gre ob tem naravnost na jok od užaljenosti: kaj si zadolženi Grki upajo! Namesto da bi bili tiho kot revne miške in pazili, da pri večerji ne vzamejo napačne žlice!

Ciprasov zid Ciprasova prednost je uvid, da je Grčija prišla pred zid in mora zato njen voditelj postati ustvarjalen v iskanju drugih poti, če je v njem še kaj inteligence in energije; ali pa se odklopi od realnosti s tem, da začne dneve in noči tuhtati o pravih vilicah, žlicah in nožih za avokado in rake in postrvi in kar je še podobnih diplomatskih zank in ugank.

Sirizini politiki so podžgani z volilno zmago vsekakor začeli driblati z namenom, da na nek način najdejo šibko točko okostenele EU-birokracije (evro, Rusija, ZDA, Kitajska, karkoli pač), da na tej točki namestijo pravi vzvod in obrnejo ves politični in ekonomski kontekst pogajanj. Drugega jim pač ni preostalo – če so naleteli na zid pred kazenskim prostorom, so pač sklenili narisati novo igrišče, na katerem bodo lahko zabili gol. Kako bi se pred takim zidom vedli naši politiki, pa prepustim vašemu ugibanju – grški vsekakor niso razočarali.

Cipras in zamolčane težave A zunaj opisanih estetskih in slogovnih pohval mislim, da tudi Siriza rešuje vprašanje grškega dolga na način, ki je premalo temeljit, da ga bi bilo mogoče rešiti vsebinsko. Ciprasu ne manjka poguma na zunaj, kar je hvalevredno, vendar pa ga ima bolj malo za zamolčane težave v grški družbi, ki izvirajo iz njene mučne politične in ekonomske zgodovine.

Ne boji se ekonomskopolitičnih debat z evropskimi politiki, noče pa se zameriti grškim elitam, še manj odpirati neštetih grških medčloveških travm iz časov, ko je bila Grčija angloameriška vojaško-strateška marioneta. Inscenirani politični prevrati, diktature, hunte, financiranja in podkupovanja enih elit na račun drugih in vsega ljudstva.

Koliko medsebojne jeze in zamer se je nakopičilo med Grki, medtem ko jih velesile že nekaj generacij marionetno frcajo drugega proti drugemu kot biljardne krogle, pri čemer enim brez logike in pravil podarjajo bogastvo in oblast, druge pa trpajo v zapore in na ulice? Ljudje se v takih vsiljenih režimih naučijo preživeti le mimo sistema in z namernim molčanjem o družbenih krivicah in konfliktih. Držiš gobec, da preživiš. A če prva generacija molči zaradi preživetja, se druga generacija zaradi molka staršev sploh ne nauči več govoriti o resničnih družbenih težavah. Približno tako kot v Sloveniji.

Izgine veščina poimenovanja in urejanja medsebojnih družbenih razmerij. Racionalni družbeni sporazum postane misija nemogoče – nezaposlena in prekarna mladina lahko crkava od pomanjkanja, pa ne bo njihovim lastnim staršem v udobnih uradniških službah prišlo niti na misel, da mora vsa družba z njimi vred prestrukturirati pravila življenja.

Zato je tako družbo lažje kot z racionalno družbeno debato uravnovesiti na iracionalne, čeprav za vse mnogo bolj škodljive načine – na primer z izstopom iz EU in inflacijo. Na koncu bo v povprečju vsem mnogo slabše, se bo pa Grkom s tem morda uspelo izogniti bolečemu medsebojnemu urejanju nenaravnih, prisilnih družbenih odnosov in zgodovinskih krivic ter medsebojnih prevar.

Inflacija in ekonomski kaos sta strupena, a tudi varovalna družbena megla, ki prepreči občutek ogoljufanosti drug od drugega – ker so ogoljufani vsi. Brez megle pa ljudje hitro potegnejo nože – smo bili priča, kako naglo, brutalno in krvavo s(m)o razrezali bratstvo v nekdanji Jugoslaviji.

Slovenci lahko razumemo Grke kot sami sebe Ko govorimo o Grčiji, imamo Slovenci srečo, da lahko mnogo bolj kot Nemci ali Francozi razumemo Grke iz lastnih izkušenj. Tudi mi spadamo med postdiktatorske družbe in iz lastnih izkušenj vemo, da se take družbe ne znajo sporazumno prestrukturirati, ker diktatura ljudem odvzame veščino racionalnih družbenih pogovorov in oblikovanja novih, boljših družbenih pogodb. Že pri nas vsak namig na urejanje še tako nevtralnega in tehničnega vprašanja, kot je pokojninski sistem, mimogrede zdrsi do partizansko-domobranskih konfliktov.

Tudi pri nas smo, enako kot v Grčiji, pripravljeni povsem normalno sprejemati soobstoj brezpravnega, pogodbenega prekariata in se hkrati natančno pogovarjati o delavskih pravicah, kot da so prekarci rastline ali posebna živalska vrsta.

Zato po svoje razumem, da se Cipras upa na ves glas izrekati za temeljito spremembo ekonomskega in bančnega ustroja EU in sveta (v primerjavi z našimi politiki, ki si tega ne upajo), ne upa pa se dotakniti grških veleposestnikov, ladjarjev in drugih bogataških elit, ki že desetletja s popolno družbeno ignoranco ločujejo svoje kapitalske načrte od potreb grške družbe in grške države.

Milijarde v tujih bankah, milijardna podjetja v davčnih oazah, milijonske ladje, registrirane na Karibih, večina Grkov, ki sploh dobi delo, pa v samozaposlenih statusih, od katerih država nikjer na svetu, ne le v Grčiji, pravzaprav ne dobi ničesar za financiranje javnih služb.

Cipras z Islandije Dobro je torej, da Cipras v kontekstu grških dolgov nenehno opozarja na krivičen prenos bančnih izgub na davkoplačevalce, kar je bilo v kontekstu mednarodnih ravnovesij še posebno pogubno za investitorske tarče južne Evrope, kot je bila Grčija. Prav je tudi opozarjati, da v enotni monetarni skupnosti ni spodobno, da si Nemčija sposodi denar po enoodstotni obrestni meri in ga posoja Grčiji po desetkratni – za vnaprej zagotovljen špekulativni dobiček pa ji jamčijo vsi prebivalci EU.

Ampak Cipras bi bil v razlagah mednarodnih finančnih absurdov in krivic še mnogo bolj prepričljiv, če bi znal demonstrirati tudi notranje grške interese in njihove nosilce, ki so vodili v te nedvomno škodljive ali celo nacionalnoizdajalske posle. Ciprasu manjka islandska demontaža domačih finančnih prevarantov – z razkritjem teh bi postali z njimi povezani birokrati EU mnogo bolj razumevajoči do grških težav. In bi bili v skrbi za lastno rit pripravljeni tudi na spremembe širših okvirov EU-odnosov, ne le ponavljanje zlajnanih finančnih enačb EU brez neznank, a tudi brez izhoda.

Molk o notranjih težavah Grčije, na katerega je Cipras zaradi grškega nacionalnega molka o teh temah očitno obsojen, se mi zato zdi glavna težava grških pogajalskih strategij. Brez lastne, čeprav tvegane družbene katarze bodo Grki težko premaknili pogajalski okvir, v katerem evropski birokrati tako udobno brezidejno računajo grške dolgove. Če zato na koncu EU Grčijo (s)pusti potoniti v kaos, mi bo žal.

Najprej zaradi Grkov – EU se morda v mnogočem zdi prazna birokratska forma, a zunaj nje postane življenje ljudi mnogo bolj zapleteno in negotovo. In potem zaradi Evropske unije same. Kaj je ostalo od vznesenega projekta novega EU-raja, ki si je pred 10 leti v navezi z Rusijo zagotovil energetsko bodočnost in hkrati trge za severnjaško tehnologijo in južnjaški turizem? Danes je EU nenadoma obkrožena z vojnami in krizami. Vključno z Grčijo.

Se bo kdo končno vprašal, kdo je Evropski uniji zakuhal takšno gromozansko spremembo v pičlih 10 letih? Je mogoče, da gre zgolj za naključno obračanje sveta? In kako to, da kljub tako veliki spremembi na slabše evropska birokracija ostaja vedno ista?