Preboj iz tlačanske miselnosti

Med košarkarskim evropskim prvenstvom se je zgodilo nekaj, česar ne smemo spregledati in ne smemo pustiti, da gre v pozabo. Takole je dogodek opisal Goran Dragić v odličnem intervjuju za Delo (ključne stavke sem označil polkrepko):

"Ne vem, kako je bilo to videti na televiziji, ampak takrat sem bil v nekakšnem transu. Vodili smo za 12 pik, Srbi so naredili delni izid 10 : 0 in potem smo vodili samo še za dve piki. Igor je zahteval time out za Slovenijo. Vsi igralci so prišli na klop in prva reakcija je bila, da so sklonili glave in gledali v tla … Takrat sem začutil, da je to najtežji trenutek na tekmi, začutil sem, da moram to razmišljanje nekako spremeniti, narediti obrat v njihovih glavah. In takrat sem se res razjezil in zakričal: Pa kaj je zdaj to?! To je finale! Igramo finale evropskega prvenstva in vodimo dve piki! Mi smo v vodstvu na finalu in mi sklanjamo glave! Mi smo tisti, ki bi morali imeti glave gor! In takrat se je nekaj zgodilo, kot bi se vsi skupaj zbudili in začeli res igrati do konca."

Delo prihodnosti: med izničenjem in sadizmom 

Kaj se je torej zgodilo?                                                               

Pod pritiskom, z razburkanimi čustvi, utrujeni in soočeni z zmago ali porazom, nikakor ne ravnamo razumsko, marveč pademo na svoje osnovno programiranje, ki ga v teh kolumnah imenujem tlačansko. Saj veste: tik pred zmago nenadoma naš duh tiho klone in telo z njim. Pa začnemo tarnati: "Tak' imamo, kaj č'mo ... Še daleč smo prišli, pravzaprav smo kar moralni zmagovalci." In tako dalje, strah tlačana, da bi dvignil glavo in postal vodja, prvak, zmagovalec.

V tistem trenutku se je na pravem mestu znašel pravi človek, Goran Dragić, in tiste, ki so klonili v svoje osnovno programiranje, zbrcal iz slovenstva in pognal v zmago. Hvala.

Sam pravi, da je zadnji dve leti pač družil z ljudmi, ki imajo "v sebi vgrajeno zmagovalno mentaliteto". A zakaj so njegov poseg soigralci sprejeli?

Boj za slovensko kakovost 

Tistemu, ki nas bo zbudil, moramo statusno zaupati, torej ga moramo pojmovati kot vodjo. Kar je bilo v opisanem primeru izpolnjeno, to nam potrdi sam Dragić: "Reprezentanca me vidi kot vodjo." Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Vodja

Tistemu, ki nas bo zbudil, moramo statusno zaupati, torej ga moramo pojmovati kot vodjo. To je bilo v opisanem primeru izpolnjeno, kar nam potrdi sam Dragić: "Reprezentanca me vidi kot vodjo."

Kaj če bi vstal nekdo drug? Dvignil bi glavo, vstal in poskušal spodbuditi preostale – kaj bi se zgodilo?

Slovenstvo je egalitarno in vgrajeno ima silno močno varovalko pred vodstvom in nastajanjem vodje. Ko sem pred leti računalniško analiziral ogromne količine slovenskih besedil, sem opazil, kako pogoste so različne izvedbe fraze "Kdo si pa misli, da je?". Strah pred vodjem je del naše mentalitete in če vidimo, da bi sposoben človek rad prevzel ta položaj, ga bomo zminirali, naprej spustimo le tiste, ki jih pojmujemo kot vaške norčke, ali tiste, za katere menimo, da nimajo možnosti (kar je tudi moj oseben komentar letošnje predsedniške kompanije).

Dragić je položaj vodje torej imel in ga je uporabil. Še enkrat hvala.

Ena sama domačija 

Omejen čas

Še tretji element dogodka: drama se je odvijala znotraj time outa, torej časa, ki ga merimo v sekundah. Če bi trajalo dlje, bi se vsak od igralcev obrnil na svojega odvetnika, ki bi se potem izmislili milijone razlogov, zakaj ne bi mogli zmagati. Iz lastnih opazovanj sklepam, da se med študijem prava študenti odločijo za povsem ločeni smeri, "kako bi lahko" in "kako ne moremo". V prvi je samo nekaj študentov, v drugi vsi preostali.

Brez heca: če bi imeli čas, bi se vključile vse naše obrambe, s katerimi se otepamo sprememb, nazadnje bi se na klopi verjetno prepirali o domobrancih in partizanih.

Dejavniki uspeha

A ekipe, vodje in časovni pritisk imamo tudi drugje, zakaj se podobni preboji ne dogajajo neprestano tudi v upravi in gospodarstvu?

Poglejmo ...

Javna uprava

Po precej pogovorih in tudi iz lastne izkušnje lahko zapišem magično navodilo, ki ga nadrejeni zaupa vodji oddelka za popotnico v novi službi: "Zahtevamo spremembe in odlično delo. Pazi pa, da nikogar ne odpustiš. Lahko pa koga zaposliš." To je formula, po kateri se je javna uprava razrasla, saj je vsak novi šef pripeljal svojo ekipo. Stara iz principa ni hotela delati, nova pa je hitro ujela ritem z njo in kmalu ni bilo več mogoče ločiti starih in novih.

Ljerka Bizilj, direktorica RTV Foto: STA , Poglejmo tipičen in izjemno pomemben primer, ki se je zgodil na RTV letos. Gre za ustanovo, ki bi morala biti nacionalna televizija, pa jo dr. Ljerka Bizilj še naprej poganja po toboganu padajočih kriterijev, podloženih s posteljico novodobnega vraževerja in padarstva (kot se spodobi za doktorico znanosti!!!).

RTV pooseblja Slovenijo samo – dober kader je tam, a blodi po plevelu, spodbujen k skrivanju in nedejavnosti. Prav tako je povsem brez vizije in strategije: tekmoval bi z vsemi, od komercialnih postaj do lokalnih vedeževalskih kanalov, pri čemer so lastno bistvo izgubili.

Programski svetniki so se pogumno odločili za spremembe, dovolj je bilo tega neskončnega mučenja. Bravo!

Izbrali so novega generalnega direktorja, Igorja Kadunca, in ga na podlagi njegovega programa zadolžili, da RTV očisti in naredi iz pohojenega krofa dirkalnega konja (vir).

Zgledi iz sveta so jasni in vsi so vedeli, od svetnikov do javnosti, da mora Kadunc najprej zamenjati Biziljevo, kajti tovrstne ustanove se čistijo in usposabljajo od zgoraj navzdol. In glejte, vse je šlo po predvidevanjih. Kadunc je hotel zamenjati Biziljevo – a tu so se vmešali svetniki in glasovali proti.

Generalnemu direktorju so zabili 15 nožev v hrbet in zdaj bo pač sedel v pisarni, pil kavo in vlekel plačo do konca mandata. Gnusno dejanje svetnikov še zgražanja ni izzvalo, češ, tak'le mamo.

Vodje v javni upravi torej ne morejo ničesar narediti, ker nimajo zaledja svojega vodstva. Največji lenuh ali nesposobnež bo pač poklical politika, ki ga pozna, in nenadoma bo njegova služba varna. Če se delu ekipe ni treba pretegniti, potem se ni treba niti preostalim.

Politično kadriranje ni težava, če namešča svoje, težava postane, ko svojih nesposobnih noče odpuščati.

Zasebna podjetja

Zdaj porečete: zasebna lastnina je rešitev! To ima vodja zaslombo v lastniku in težave slovenstva izginejo. Sploh pri majhnih podjetjih, ki jih je v Sloveniji največ. Saj tu je vodja in lastnik velikokrat ena in ista oseba, v sebi bo pa že našel podporo, da zaposlene povede iz tlačanske miselnosti. Da, v teoriji, žal pa tlačanska miselnost ni v genih ali denarnici, marveč v glavi posameznika. Zgodbe, ki sem jih precej videl na lastne oči in o katerih beremo neprestano, saj nas najpogosteje obkrožajo, gredo takole: lastnik ustanovi podjetje, na lizing vzame avto in poslovne prostore, podivja od objestnosti, pritiska na zaposlene in jih maltretira samo zato, da pokaže, kako velik šef je, skratka, za njim ostanejo neizplačane plače, prispevki, bankrot, sam pa krene v novo podjetje, nove lizinge in nova mrcvarjenja zaposlenih.

Tak človek nima miselnosti zmagovalca, marveč tlačana. Kadar so se ti končno uprli graščaku in ga pregnali, so obstali sredi gradu in niso vedeli, kaj bi z vsem tem. Pa so pokradli, kar se je dalo, zažgali preostalo in šli napast naslednji grad, kar so ponavljali, dokler je pač šlo.

Žal je veliko slovenske poslovnosti le druga oblika tlačanske mentalitete. Čestitke pa vsem preostalim.