Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Samo Rugelj

Četrtek,
19. 2. 2015,
14.00

Osveženo pred

8 let, 4 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Četrtek, 19. 2. 2015, 14.00

8 let, 4 mesece

Pozor, tekač na cesti!

Samo Rugelj

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1
Z ženo sva bila prejšnji konec tedna ravno na prvem letošnjem skupnem počasnem teku, ko sva pritekla do stranske ceste in se jo namenila prečkati.

V hipu, ko sva stopila nanjo, se je zelena luč na semaforju spremenila v rdečo, ker pa sva bila v tekaškem ritmu, se nisva ustavila, temveč sva tekla naprej. V naslednjem trenutku je nasproti z glavne ceste na najino cesto s precejšnjo hitrostjo zavil voznik avtomobila, malce rezal ovinek in hipec za tem že skoraj pripeljal do naju. Čas se je zgostil. Bila sva že skoraj na polovici prehoda za pešce in mislila sva si, da imava, jasno, pravico, da nadaljujeva v svojem ritmu do drugega pločnika. Podobno pa si je zase, potem ko je videl, da imava že rdečo, mislil tudi voznik, ki je bil prepričan, da bi se morala ustaviti in mu dati prostor. Midva sva tekla – tole je zdaj že počasni posnetek, v katerem rekonstruiram dogajanje –, on pa nama je bil vse bližje.

Z roba vse bolj nevarne pločevine sem dvignil pogled k vozniku, ki je silil v naju, in v njem sem zaznal neko upornost v stilu, kaj pa mislita, da sta, če tečeta, potem pa je v zadnjem trenutku le upočasnil in nama omogočil, da sva stekla mimo. Če ne bi, bi se zaletel v naju. Ženo je spreletel srh, saj je bila avtu celo bližje od mene, in malo je manjkalo, da bi se obrnila in čez isto cesto stekla nazaj proti domu. Vendar pa sem jo v tistem trenutku spodbudno prijel za roko in tako sva tekla naprej.

Vozniki in drugi Z vozniki imam kar precej izkušenj, saj sem v vlogah pešec/tekač in kolesar prebil večino svojega življenja. Kot pešec razen izjem, ki jih je sem pa tja deležen vsak od nas, večinoma nisem imel slabih izkušenj. V avtošolah jim je novopečenim voznikom, kot kaže, uspelo vbiti v glavo, da imajo pešci nedvomno prednost na cesti in da je največji greh že to, če poskušaš koga izsiliti. Pri kolesarjenju je bila zgodba že drugačna. Avtomobilski vozniki imajo kolesarje za precej bolj aktivne udeležence v prometu od pešcev, zato bi se ti morali, glede na to, da se premikajo po kolesih, ob tem pa so nezavarovani, po logiki argumenta moči avtomobilistom tudi podrediti. Zaradi tega sem imel v svoji večdesetletni kolesarski karieri kar nekaj bližnjih ali malce manj bližnjih srečanj z avtomobili, ki so se na srečo vsa končala brez poškodb. Najbolj mi je ostalo v spominu "ruvanje" z mestnim avtobusom že pred dolgo časa.

Takrat sem pri zeleni želel naravnost prečkati cesto, vendar me je voznik, ki je s svojo zeleno mrcino zavijal desno, hotel na vsak način izsiliti in mi preprečiti prečkanje ceste pred njim. Nekaj časa sem se še upiral in celo tolkel po zeleni pločevini, ki je rinila name, potem pa sem se moral umakniti in prepustiti pot močnejšemu, saj bi drugače prišel pod njegova kolesa. Kaj se dogaja v voznikovi glavi, sem tako izkusil šele v poznih tridesetih letih, saj sem šele takrat opravil vozniški izpit in prevzel nadzor nad volanom svojega avta. Dejansko se nekaj spremeni in marsikaj od tistega, kar pišejo o vozniški psihologiji (na to temo recimo priporočam knjigo Toma Vanderbilta Vožnja: Zakaj vozimo, kot vozimo, in kaj nam to pove o nas, ki žal ni prevedena), se je izkazalo za resnično.

Moja lojalnost do pešcev je ostala, medtem pa sem na kolesarje, čeprav sem bil več kot dvajset let zelo zagrizen član te druščine, saj sem recimo Evropo prekolesaril po dolgem in počez, začel gledati malo postrani. Včasih sem tako dobil občutek, da si kolesarji dovolijo malo preveč. Tako sem jim sčasoma začel puščati vse manj in manj prostora vse do trenutka, ko mi je eden od njih, če ne bi bil tako spreten in hiter in okreten, zaradi mešanice moje neprevidnosti in agresivnosti pri speljevanju s stranske ceste na glavno skoraj obležal na pokrovu motorja. Ta dogodek me je pošteno streznil in od takrat naprej sem tudi na kolesarje (spet) skrajno pozoren. Najbrž k temu nekaj nezavedno dodaja tudi dejstvo, da se starejši sin v srednjo šolo vsakodnevno vozi s kolesom, in tako vsak dan razmišljam, ali bo srečno prišel tja in nazaj.

Vstopijo tekači V zadnjih desetih letih so na ceste aktivno stopili tudi tekači. Ne glede na to, da je prej omenjena knjiga Vožnja izšla leta 2008, torej že v času tekaškega vzpona po svetu (in Ameriki, od kjer je tudi njen avtor), v njej nisem našel poglavja, ki bi bilo namenjeno tekačem v prometu, iz česar sklepam, da je to področje še precej neraziskano. Kaj je tekač v prometu? Velja razmisliti o tem. Dejstvo je, da ni kolesar. Lahko torej rečemo, da je pešec? Formalno seveda je, vendar vsi vozniki ne mislijo tako. Ravno to, da se tekač giba z deset ali pa tudi več kilometri na uro, torej s hitrostjo, ki je nekje med peščevo in kolesarjevo, jih namreč navdaja z občutkom, da gre za nekaj tretjega. Zaradi tega vozniki, če so s tekači v bližnjem srečanju, običajno odreagirajo na enega od dveh različnih načinov: prijaznega ali pa agresivnega.

Do tekačev prijazni vozniki Teh je na srečo veliko in so po mojem mnenju v večini. Ne glede na to, ali so sami tekači ali ne, so urbano tekaško kulturo nekako posvojili (če že ne tečejo sami, gotovo poznajo koga, ki teče po bližnjih ulicah). Ko vidijo tekača v športnem elementu, z lahkoto in veseljem prilagodijo svojo vožnjo njegovemu ritmu. Veliko takih prijetnih srečanj sem že doživel v zadnjih letih. Recimo situacijo, ko pospešim tempo na prehodu čez cesto na Zaloški, saj imam že rdečo, voznikom, ki čakajo, da speljejo, pa se še ni prižgala zelena luč. Četudi se jim potem zelena prižge, še preden pridem do nasprotnega pločnika, in jih strahoma pogledam, kaj bodo naredili, morda na hitro speljali in me ogrozili, mnogi počakajo, me spodbudno pogledajo in mi celo z roko pokažejo, naj v miru stečem naprej. Hvaležen sem jim za njihovo potrpežljivost. Ali pa tisti, ki te vidijo že daleč naprej in takoj upočasnijo vožnjo ter s tem pokažejo, da ti bodo dali prednost. Nekateri celo ustavijo, da imaš popoln občutek varnosti ob prečkanju ceste – slava jim! Tak poskušam biti tudi sam. Na prehodih za pešce tam okoli Žal, kjer je veliko tekaških poti, mirno čakam tekače, da se zvrstijo mimo. Zadnjič sem takole naletel tudi na Miho Mazzinija – ko je tekel mimo mojega avta, sem tudi pri njem opazil tisti specifični pogled, ki ga tekači usmerjamo proti voznikom in s katerim sprašujemo: grem lahko čez – me boste spustili?

Do tekačev sovražni vozniki Včasih so bili to traktoristi, ki se na bolj podeželskih cestah nasproti prihajajočemu tekaču niso hoteli umakniti niti za centimeter in so ga – so me – kar nekajkrat prisilili, da je stopil v blato ali lužo ob cesti. Potem so tu tisti vozniki, ki imajo do tekačev tako ali drugače negativen odnos – kot voznik iz začetka tega besedila –, saj jim ne priznavajo niti teh pravic, ki jim pripadajo kot pešcem. Taki so najnevarnejši, saj včasih celo namerno izzivajo konflikt, pri tem pa se v tistem trenutku ne zavedajo, da ima to lahko usodne posledice. Pogosto so še vedno povsem neuvidevni tudi policisti, ki se jim tekači zdijo predvsem nedisciplinirani pešci. S prijateljem sva recimo pred dnevi obtekla celotni ljubljanski PST v sneženih zimskih razmerah, ob tem pa je seveda treba prečkati skoraj vse glavne ljubljanske vpadnice. Tradicionalno prečkanje Tržaške je vedno pospremljeno z agresivnim hupanjem policije, ki se kot nalašč znajde tam v bližini in budno spremlja – kot da je to najpomembnejša stvar na svetu – korake tekačev, če je kakšen narejen že pod rdečo lučjo.

Zadnjič je eden od policistov začel celo besno tolči po volanu in armaturni plošči, ko naju je videl steči mimo, in mislila sva, da bo skočil iz avta in stekel za nama. Prijatelj mu je že skoraj hotel pokazati sredinec, vendar sem ga pri tem ustavil, saj res nisem bil pripravljen na bežeči finiš petnajst kilometrov pred koncem najine tekaške poti.

Zaključek Šolske počitnice za drugi del Slovenije so pred vrati in medtem ko se bodo eni odpravili na smučanje, se bodo drugi, saj se bliža pomlad, vrnili na tekaške steze in poti, ki včasih prečkajo tudi ceste. Če ste tekač, bodite na cestah previdni in dobro presodite, v katero kategorijo spada voznik, ki mu prečkate pot. Če pa ste voznik, ne pozabite, da smo tekači zgolj pešci, ki se zaradi večje hitrosti pred cesto in na njej težje ustavimo. Hvaležni vam bomo, če nam boste dali tisto sekundo, dve, da "švignemo" mimo. Morda se boste že kmalu na mestu pešca ali tekača znašli vi in bomo mi za volanom. Prometnega znaka Pozor, tekač na cesti! pač še ne poznamo.

Ne spreglejte