Pomen institucij

Institucije so eden od najpomembnejših elementov človekovega organiziranega življenja. Pri tem ne gre (zgolj) za institucije, na katere običajno najprej pomislimo (vlada, parlament itd.), ampak za institucije v širšem smislu, tj. smislu sistema "pravil igre", ki urejajo odnose med ljudmi na različnih družbenih področjih. Človekovo delovanje namreč v veliki meri usmerja to, kar utemeljitelja neoinstitucionalistične teorije James March in Johan Olsen imenujeta "logika primernosti". Družbeno delovanje – tudi tisto, ki temelji na utilitarnem principu uveljavljanja lastnih koristi – poteka v določenem normativnem okviru, ki vpliva na subjektivne zaznave različnih vidikov realnosti in s tem na ocene (ne)zaželenosti posameznih ravnanj. Kot takšne igrajo institucije tudi ključno vlogo pri razvojnem potencialu določene družbe. Ko David Acemoglu in James Robinson v svojem delu z naslovom Why Nations Fail? obravnavata vprašanje, zakaj so nekatere družbe sposobne dolgoročnega razvoja, druge pa ne, izpostavita kot ključni dejavnik ravno institucionalni okvir. Pri tem razlikujeta med dvema tipoma institucij: institucijami vključevanja in institucijami izčrpavanja. Prve opredeljuje odprtost, ki pomeni možnost sodelovanja različnih posameznikov in skupin tako v poslovnih aktivnostih kot v političnem procesu, medtem kot so druge utemeljene na ekskluzivizmu in monopolih na različnih področjih, ki njihovim nosilcem omogočajo črpanje rent na račun skupnosti. Na principih vključevanja temelji ustroj zahodnih družb. Tako tržno gospodarstvo kot predstavniška demokracija temeljita na svobodi, odprtosti in tekmovanju, kjer noben položaj ni "rezerviran" za pripadnike zgolj določenih skupin oz. slojev. To omogoča bistveno boljši izkoristek človeških resursov, saj pritegne neprimerno več individualnih talentov (nihče ni a priori izločen zgolj zato, ker izhaja iz "napačnega" okolja), poleg tega pa so ljudje motivirani za to, da razvijajo svojo ustvarjalnost. Gre za sistem, ki temelji na načelu t. i. "kreativne destrukcije", kar predpostavlja stalne spremembe, saj tisti igralci, ki se niso zmožni učinkovito prilagajati izzivom okolja, propadejo, zamenjajo pa jih novi – takšni, ki so tega zmožni. Medtem je za družbe, v katerih prevladujejo institucije izčrpavanja, značilna rigidnost in hierarhičnost, povezana s šibko sposobnostjo odzivanja na impulze iz okolja. Dolgoročen razvoj tako omogoča zgolj takšen sistemski okvir, v katerem prevladujejo institucije vključevanja. Tam, kjer določena elita monopolizira nadzor nad ključnimi resursi, je sicer mogoče nekaj časa vzdrževati gospodarsko rast, vendar le do določene stopnje. Tipičen primer tega so nekdanje realsocialistične države, ki so v obdobju po drugi svetovni vojni nekaj časa dosegale relativno visoke stopnje rasti, vendar se je sčasoma pokazalo, da s svojim centralno-planskim gospodarstvom ne morejo tekmovati z Zahodom. Tako se je na neki točki zgodil zlom njihove ureditve. Zato bo prihodnji razvoj "držav v tranziciji" v odločilni meri odvisen o tega, do kolikšne mere jim bo uspelo demonopolizirati ključna področja družbe.